IAN SMITH w DEREK BAILEY, OREN MARSHALL, GAIL BRAND, VERYAN WESTON

Daybreak

Emanem, 2001

Dolgi, podaljšani in lenobni toni tube in trobente nas popeljejo v ploščo, ki nosi naslov Daybreak. Vendar si glasba ne privošči dnevnega oddiha, temveč dreza v osišče predpisanih pravil veščega igranja glasbila ter jih preizprašuje. Toni se počasi razblinjajo, razgrajujejo, postajajo redkejši, pihala le še poprdevajo in spuščajo zrak, šum in alikvote. Zvočna masa je podrejena prostemu zvenu, prelivanju barv, ki se v vrtincih odmikajo v abstraktno sfero. Brez kakšnega raztelešenja skladb, prevladujočih glasov in spontano porajajoče se hierarhije; vse teži k enotnosti, organskosti zvoka v primežu improvizacije. Pihalec Ian Smith, ki je na plošči Daybreak zbral cvetober britanskih glasbenikov, po stažu igranja spada v mlajšo generacijo, med mlajše pihalske kreativce, kot sta denimo Nemec Axel Dorner in Avstrijec Franz Hautzinger, znana po maličenju pihalnega vokabularja in ustvarjanju povsem novega. Trobenta v primežu njihovih rok in ust včasih ni prav nič več podobna sami sebi, temveč je neusahljiv vir zvočnih inovacij. Fantje se odmikajo tudi od legend, kot je Wadada Leo Smith, čeprav bi prav Ian Smith sodil nekam vmes, saj še vedno ohranja tudi stik z dediščino. Smith na plošči Daybreak tako ohranja stik z dediščino ter vanjo subtilno umešča novejše estetike sodobne improvizacije. V Smithu očitno ljubše krajše improvizacije so umeščene vsa drama, akcija, ki jo dinamika spontanega muziciranja dopušča, in hkrati vsa tista krhka, nežna, po nekaterih že kar filigranska veščina »britanske šole«, ki jo tu najbolje zastopata veterana Derek Bailey in Veryan Weston.

Vendar na začetku navdušujejo mlajši kolegi in kolegica, o katerih ne bomo napletali duhamornega spiska njihovih bratenj, bolj zanimive so tiste stranske zgodbe, zgodbe izven improvizacije. Tubist Marshall je tako sodeloval v baletnem orkestru ter veliko muziciral z afriškimi godbeniki, še posebno v Gani, medtem ko je pozavnistka Gail Brand včasih razmigovala množice na ska veselicah (skupaj z Lolom Coxhillom!) in v pop pesmicah ter omamljala »kulturne razsvetljence« v resnobnih komornih dvoranah že od štirinajstega leta dalje. Kreativni oddih petih muzikantarjev se je odvijal kar dva dni v londonskem klubu Red Rose, lanskega dvajsetega in enaindvajsetega avgusta. Ne vem, če zapisi zvoka sledijo kronologiji samega nastopa. Prej omenjeni duet se kmalu pretvori v trio trobente, pozavne in tube, zopet v mirnih in pretanjenih zvokih, ki se jim v skladbi Carpe Dentum pridruži tudi najbolj odbita stvar v že tako čudaški zvočnosti, male komorne orgle, na katere igra sicer vešč pianist Veryan Weston. V njegovih rokah postanejo strašljivo, heretično glasbilo, brez odvečne veličine sestrskih cerkvenih orgel. Stavim, da bi ob Westonu na cerkveni maši v nedeljo ostal le malokdo, in morda je prav to dejstvo skrito v naslovu njegovega solističnega recitala Function Of the Organ- funkcija orgel, ob seveda obilici ironije in humorja, ki pronicljivo veje iz celotne glasbe.

Raznorazne kombinacije glasbenikov ter sožitje njihovih osebnih poetik tvorijo skelet in dinamično ogrodje celotne plošče. Ta dinamika je ponotranjena v celotni zvočni sliki božajočega, nežnega in mirnega značaja brez ostrih robov. Ostrina se skriva v detajlih in se čudovito izpostavi ob zbranem, pozornem poslušanju, kjer se razkrijejo vse osebne zgodbe vpletenih v eni sami prekrivajoči celoti, ki navidezno diši po lenobnosti in mirnem užitkarjenju. Zato se odlika plošče skriva v zvočni bratovščini skupinskih izlivov vseh vpletenih, čeprav so tudi nekateri dueti prav osupljivi, posebno ko po strunah šari ata Bailey.

Za užitkarjenje že dalj časa skrbi Martin Davidson, človek izostrenega sluha in bistrega, širokega duha, vodja založbe Emanem, ki je sinonim za dokumentiranje ključnih trenutkov sveta sodobnih improviziranih godb, med katere spada tudi plošča Daybreak.

(www.emanemdisc.com)

LukaZ