TOMAHAWK

Tomahawk

Ipecac, 2001

Kot marsikdo najbrž ve, se za primerno izbranim imenom novega projekta spet skriva nihče drug kot Mike Patton. V zadnjem času najbrž ena najbolj opevanih in malikovanih osebnosti popularne muzike. Hiperproduktivec, ki se je lotil že prav vsega mogočega, in česar se je dotaknil, je tudi pozlatil. Vedno pač uspe sestaviti tako kemično formulo, ki se ji vsaj jaz ne morem več upreti. Vsekakor nisem osamljen, saj znana norost, originalnost in nepredvidljivi obrati ter zvočne zvijače ne poznajo meja.

In če verjamete ali pa ne, z novim samosvojim projektom je ponovno vstopil na ozemlje razumljene in artikulirane besede. S kolektivom Tomahawk je, kot vse kaže, ponovno nastopila sezona takih vokalov, ki ne služijo zgolj kot dodatni, do skrajnosti mutirani instrument, temveč nizajo strašljive in kulturno ozaveščene teme. Prava besedila, dragi moji, ki jih nismo razbrali že celo večnost. O. K. Vsaj od zadnjih Mr. Bungle ne, saj se je mogel pošteno nakričati in glasilke še enkrat postaviti na pravo preizkušnjo. A to ni edina osvežitev njegovega opusa, ki jo boste zasledili ob napadalnih in neuravnovešenih »šusih« njegovih Tomahawk. Spet je namreč izbral »all star« postavo, ki se je odločila, da za spremembo studijske prostore strese s pravovernim punkrockovskim hrupom. In ko vam odkrijem imena preostalih članov, bo scena kristalno jasna. Ob boku mu namreč tokrat stojijo kitarski virtuoz Duane Denison, ki ga poznamo iz pogrešanih Jesus Lizard, za mlatenje živalskih kož je zadolžen nekdanji bobnar Helmet, John Steiner, z globokimi basovskimi vibracijami pa vas bo napolnil Kevin Rutmanis, ki ga mogoče kdo še pomni iz Cows, danes pa sodeluje v teatru Melvinsov. Vsekakor prava postava za »trdo zarifano« lekcijo, ki se je lani »rodila« na koncertu Mr. Bungle v Nashvillu. V množici je bil takrat tudi Denison, ki je hitro ugotovil, da sta s Pattonom na isti »liniji«, ter mu v nekaj tednih v poštni nabiralnik že naložil kaseto s prvimi osnutki. Ko boste v ušesne kanale že dobili tudi izdelano verzijo, se utegne zgoditi, da tako, kot eden mojih prijateljev, zamahnete z roko in rečete: »Ah, tole pa sploh ne žge tako, kot si obljubljal, prej spominja na kakšne Jesus Lizard.« Ha. Naj počivajo v miru, a tole je le površna ocena površnega poglabljanja v celoto. Dragi moj, te kitare pa res ne moreš zgrešiti, saj je tako specifična in razpoznavna, da drugega sploh ne bi pričakoval. Duane Denison pa vsekakor doživlja drugo ustvarjalno pomlad. In enako je s Pattonovim petjem, Steinerjevim bobnanjem in Rutmanisovim basiranjem. Vse boš kaj hitro prepoznal, a že njihovo brezmadežno mojstrstvo in magična kombinacija sil sta vsaj dva razloga, zakaj je tole obveza. Nenazadnje je šel celo Patton tako daleč, da ga končno lahko zasledimo v živi igri z drugimi protagonisti in ne sledimo več zgolj njegovi značilni tezi - ideje in prehode obdelujem in snujem sede ob kavici. In tudi komadi so tako razdelani, da jih ne moreš odsloviti zgolj s predvidljivimi primerjavami. Sama glasba je namreč na trenutke že pretirano darkerska in temačna, tempo velikokrat občutno pade na manjše število obratov, občasno uporabijo celo akustiko, celoto nedolžno manipulirajo tudi z analognimi klaviaturami in elektronskim šumenjem. Dovolj razlogov torej, da Patton v enem od komadov zavpije: »Tale ritem mi bo pa prinesel grammyja.«

Danijel Mežan