DEPECHE MODE

Dom sportova, Zagreb, 3. 11. 2001

Z velikim razočaranjem smo najbolj naivni med slovenskimi privrženci kraljev britanskega popa prebirali seznam skromne letošnje evropske turneje. Utolažiti nas niso mogla niti dopovedovanja vseh treh članov Depeche Mode, češ da so turneje ubijalske in da si že zavoljo lastnega psihičnega in fizičnega zdravja ne smejo privoščiti ambicioznih turnej, kakršna je bila denimo Devotional Tour leta 1993. Kdaj pa kdaj tudi pristaše popade sebičnost in se ne zmenimo za dobro zdravje naših idolov, ki so bili, milo rečeno, zelo dolgo bolni. In konec koncev so nam bili po letih naših izletov na Dunaj, v München ali Milano dolžni koncert, ki bi se zgodil kje blizu nas. Hala Tivoli bi bila idealna, ampak, okej, tudi Dom Sportova bi bil dober. Potem, mesec dni pred koncem turneje, nas je kot strela z jasnega zadela novica, da so Depeši na seznam koncertov vendarle dodali nekaj datumov, med drugim tudi zagrebškega. Naivneži smo postali rahlo sumničavi. Se šalijo ali je res? Dokler ni prišla potrditev z založbe in dokler datumi niso bili objavljeni na spletnih straneh, nas je večina odkimavala z glavo. Toda nemogoče je naenkrat postalo mogoče. 3. november, Dom Sportova, Zagreb, je pisalo na spletnih straneh. In smo šli. Pričakovanja so bila takšna kot ponavadi. Velika. Dave bo gotovo dal vse od sebe, Martin Gore bo z angelskim glasom zažgolel tudi kakšno solo, Andy pa bo kot vedno ploskal nazaj bolj ali manj vzneseni publiki. Prav slednje je bilo tisto, česar smo se najbolj veselili in bali obenem. Že mesec dni pred koncertom se je namreč govorilo, da bo Dom Sportova razprodan. A so se dan pred koncertom v Ljubljani še vedno dobile karte. Slabo znamenje?

Mešani občutki so se kristalizirali takoj ob vstopu v dvorano. Bila je kajpak nabito polna hrvaških, slovenskih, madžarskih in drugih privržencev. Tistih pravih, ki se spominjajo vzponov, triumfov in tragičnih padcev v dvajset let dolgi karieri. Kar težko verjamem, da sem kot prvošolka po radijskih valovih poslušala njihovo prvo malo ploščo Just Can't Get Enough. Zdaj, pri sedemindvajsetih, sem ob pogledu na veličastne tri (drugi glasbeniki in spremljevalne pevke v trenutku evforije pač niso bili zanimivi) ugotavljala, da se je Martinov angelski glas še izboljšal in da Dave ni nič manj gibčen, nič manj zabaven in nič manj seksi kot pred recimo dobrimi desetimi leti, v dobi Violatorja. In da, seveda, tako kvalitetnega glasu že zelo dolgo ni dal od sebe.

Kratek instrumental z uvodnega singla Dream On je bil uvertura v dve uri čistega užitka. Izbrana zbirka pesmi je presenetila marsikoga. V primerjavi z dosedanjimi turnejami, na katerih so predstavljali večino pesmi z aktualnega albuma in zraven še zbirko največjih hitov, je Exciter Tour posegla po drugačni taktiki. Repertoar so namreč sestavljale predvsem umirjene balade. Poleg štirih ali petih z Exciter (Dread of Night, Freelove, Dream On, Breathe – I Feel Loved smo čakali zaman) tudi tiste, ki jih nismo slišali že zelo zelo dolgo (na primer Clean in Waiting For The Night z Violator) ali pa še nikoli (Surrender, ki je bila na trg poslana kot stran B singla Only When I Lose Myself). Sama atmosfera je bila odlična, publika vztrajna in zaradi sentišev prav nič manj glasna. Omeniti velja, da je balade pred nevarnostjo monotonije skrbno »varoval« spremljevalni ritem, ki so ga ustvarjale ali računalniške naprave za ritem ali pa stari dobri bobni, za katerimi je v starih (dobrih) časih sedel Alan Wilder. Pogrešali smo ga tudi tokrat. Še posebej ob takšnih klasikah, kot so Black Celebration, Halo, Enjoy The Silence, Personal Jesus in, za veliki finale, Never Let Me Down. »Poglej dvorano,« mi je ob koncu slednje na uho vzneseno prišepnila moja stalna koncertna spremljevalka Ida. Več kot desettisočglava množica, več kot dvajset tisoč rok se je dvignilo v tradicionalno Depeche Mode mahanje in se ritmično premikalo levo-desno, levo-desno, levo-desno ... Glasba za množice. Fenomenalno. Nepozabno.

Marta Pirnar