TARA JANE O'NEIL

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 21. 11. 2001

V Ilirski Bistrici je drugače kot v Ljubljani. Čez dan tudi novembra sije sonce in ljudje se mirno nasmihajo ob radijskih opozorilih na gosto meglo in zmanjšano vidljivost v ljubljanski kotlini. Ponoči pa zrak bolj ostro reže in v klubu Nade Žagar so se oskrbeli z bučno električno pečjo, ki greje prste, ki grejejo pivo, ki greje želodce, ki grejejo misli, ki jih greje muzika.

Na koncertu Tare Jane O'Neil se nas je zbralo bolj malo. In se je zdel MKNŽ nenavadno tih in miren, tak, kot bi znal biti - sodeč po ploščah Tare Jane O'Neil - tudi koncert. In je bil, le da je na odru počivalo toliko inštrumentov, da ni bilo bojazni, da prostora tudi tokrat ne bi povsem zapolnila glasba. Predvsem Tarina kitara, ki se je podvajala v plasteh, saj je v večini pesmi z začetnimi akordi ustvarila zanko, na katero je potem dodajala samotne tone in otožne molovske akorde, ki so bojda večinoma njena lastna pogruntavščina. Prav zato je verjetno njen zvok tako zamolklo prepoznaven, kot bi bil nekako razglašen, sicer uigran v mehke površine malega stanovanja in malih klubov, kjer se je porajala glasba z njenega novega albuma In the Sun Lines, razglašen pa s klasično postrokovsko melanholijo naraščajočih ritmov in hrumenj, ki pridejo do vrhunca – in ga hočejo na vsak način »glasno« uglasbiti.

Tara v podlagi pušča ravno prav ritma, ki vsako pesem vodi nespremenjen, predvajan kar iz predhodno posnetih bobnov na minidisku, sama pa s kitaro gradi predvsem na podvajanju plasti, plepletanju odmevov in ostankih prejšnjih akordov. Na koncertu so se s tem nežno ujeli drhtenje violončela in zavoji basovske kitare pod prsti spremljevalnih članov benda, ki sta poleg tega igrala še na klaviature, malo harmoniko, tamburin in ropotuljice.

Čelist Noel Hawley in basist Todd Cook sta tudi sicer skrbela za šaljiv prizvok koncerta, saj sta posebej v zadnjem komadu veselo vrtinčila z boki in potrkavala ritem sambe, Tara pa si je nadela usnjene rokavice, prižgala cigareto in pred »backvokalistoma« migala, kot bi se iz MKNŽ-ja preselili v kurbirsko rdeč in zakajen podzemni klub kakega smooth filma iz šestdesetih let, kjer bend osamljeno igra na premajhnem odru z razprto rdečo žametno zaveso, opita publika pa mu kaže hrbet, se za glasbo nič kaj ne meni in se predvsem neškodljivo spogleduje skozi zadimljen mrak.

Tara Jane O'Neil je igrala predvsem pesmi z novega albuma In the Sun Lines in presenetila z malimi spremembami v melodijah komadov, četudi je tudi v posneti verziji glasba tako narahlo speta skupaj, da se zdi, kot bi bila to predvsem glasba, porojena v trenutku neke samotne noči, in kot taka v vsaki drugi noči zveni povsem drugače, kot improvizacija. Drugo presenečenje pa je bilo gotovo v toplini in polnosti njenega glasu, ki mu ni treba dokazovati razpona in moči, da bi se zlil z glasbo in se zalezel tudi v ušesa nas, maloštevilnih, ki smo tudi po koncertu še kar postavali po klubu in se končno zvalili v kavče na sveže letošnje slivovo žganje. Dobro je bilo v Ilirski Bistrici.

Tea Hvala