Arab Strap

Brezizhodnost položaja

V mestecu Falkirk na Škotskem, kjer je več deževnih kot sončnih dni in se javno življenje dogaja v lokalnih pubih, mladina nima veliko razlogov za optimizem. Vsaj tisti del ne, ki želi okusiti vse razsežnosti odraščanja iz pubertete v zrelo obdobje. Aidan Moffat in Malcolm Middleton sta izkušnje zajemala z veliko žlico, a okusila le bridkosti. Te sedaj prelivata v glasbo pod imenom skupine Arab Strap.

Zamisel o imenu se je utrnila Aidanu med prebiranjem cenenega pornografskega tiska. Arab Strap je mehanski pripomoček za vzdrževanje erekcije in obenem obojestransko povečuje užitke, le da se Aidanova besedila dotikajo še marsikatere nezmožnosti. Pravzaprav zgodbe tečejo od slabih možnosti k še slabšemu sklepu; Aidan jih napol momlja, napol poje in s tem poudarja brezizhodnost položaja, nemoč, da bi kar koli spremenil. Glasbena spremljava je primerna; cenena ritem mašina teče mehanični tek, kitarske linije so preproste, prej nerodne kot virtuozne, klaviature naivno polnijo prostor.

Arab Strap sta prav s takim brezbrižnim odsevanjem stvari v nekaterih krogih zabeležila takojšnjo pozornost in hvalo. Njuno prvo malo ploščo The First Big Weekend je angleški radijski didžej Steve Lamacq razglasil za ploščo, ki najbolje označuje devetdeseta, s podobnimi izjavami so mu sledili domala vsi otoški mediji, ki jim je mar za neodvisno produkcijo. So že prepoznali kvalitete, ki silijo izven prevladujočih smernic posiljene všečnosti in sodobnosti za vsako ceno. Bolj čudi, da je to himno brezupa za ozadje televizijski reklami vzel Guiness in še dodatno dvignil nenadno popularnost dua. Očitno sta Arab Strap zadela bistvo škotske mentalitete, frustracije malega naroda, ki večino težav utopi v alkoholu ali rešuje z lažnimi upanji.

Podobne hvale je bil deležen prvi album Week Never Starts Round Here, tako da sta se Arab Strap okrepila z gostujočimi glasbeniki in pesmi začela predstavljati v živo. Na odru se je izpolnilo vse tisto, kar bi od Arab Strap pričakovali glede na glasbo s plošč. Aidan se nerodno prestopa naokoli, običajno s šestim ali sedmim pivom v roki, vsake toliko nekaj zamomlja v mikrofon, in sploh se vede, kot da se ga občinstvo ne tiče. Malcolm je zatopljen v igranje kitare, gleda pod prste in postrani motri druge. Aplavz vendarle prija, Aidan morda celo izreče besedo zahvale.

Pesmi so v veliki meri avtobiografske, malodane prepesnjen Aidanov na gosto popisan dnevnik. Navkljub brezbrižni interpretaciji so izdelane zgodbe, z vsemi možnimi zapleti in vrhunci, le razpleti so predvidljivi. Namreč najslabši možni, polni malih prevar, laži, obtoževanj in hipnih odpuščanj. Slabe izkušnje so vodile k poglavitni zamisli naslednjega albuma: Philophobia je termin, ki opisuje strah pred zaljubljenostjo. Aidan ga pospremi z izjavo, da so Arab Strap po Joy Division edina britanska skupina, ki ustvarja resno depresivno glasbo. Poleg kritikov presenetijo tudi kupci plošč in album spravijo na britansko nacionalno lestvico.

Philophobia je za spoznanje sprejemljivejša plošča. Če ne drugega, se pojavlja več gostujočih glasbenikov, med uglednejšimi Stuart Murdoch iz Belle And Sebastian. Morda se je želel le pokloniti dvojici, ko je z matično zasedbo kmalu zatem objavil album z naslovom The Boy With The Arab Strap. Aidan pa poklona ni sprejel, v intervjuju za NME je besnel: “Sedaj bodo naši ljubitelji pomotoma kupili ploščo Belle And Sebastian, ko bodo na njej videli ime Arab Strap. Me zanima, kako bi bili zadovoljni oni, če bi midva objavila ploščo z naslovom Belle And Sebastian?”

Philophobia je načrtno zaokrožen album. Besedila pesmi tečejo eno v drugo, a vmes se vedno najdejo izrazite pesmi s spevnim refrenom in všečno kitarsko igro. Prav to je pritegnilo večje založnike, ki so zavohali denar. Najresnejša ponudba je prišla od Go! Beat. Zanje sta Arab Strap najprej objavila koncertni album Mad For Sadness s posnetki nastopa v prestižni londonski dvorani Queen Elizabeth Hall, kmalu zatem še redni Elephant Shoe. Naslov je še enkrat enigmatičen, prinesla pa ga je Aidanova (menda nadvse resna) ljubezen Laura. V rosni mladosti je bila preveč sramežljiva, da bi staršem za lahko noč vrnila njihov ‘I love you’, zato si je izmislila nadomestek ‘elephant shoe’, ki pri tihi izgovorjavi zahteva podoben gib ustnic. Tako je tudi album tiha, rahlo sramežljiva, a odkrita izpoved. Tudi za spoznanje bolj optimistična, vsaj v besedilih, če se že glasbeno Arab Strap ne morejo odpovedati morbidni počasnosti.

Založba Go! Beat jima je ponudila dovoljšen predujem, da sta si lahko privoščila dostojen snemalni studio, in jima prepustila popolno umetniško svobodo. Odgovorni so pričakovali niz uspešnic, dobili so album z višjimi pretenzijami. Razkorak med hvalami in prodajo je bil tokrat prevelik, in Arab Strap sta se prav kmalu vrnila k domači neodvisni založbi Chemikal Underground.

Kar sta z Elephant Shoe nakazala, sta izpolnila z novim albumom, The Red Thread. Plošča je nadaljevanje njune ‘rdeče niti’ in obenem prenos vzhodnjaške misli v hladno realnost severnjaške dežele. Budistična nevidna ‘rdeča nit’ namreč povezuje somišljenike v različnih časih, in tudi Aidan sedaj išče predvsem mir. “Najbolje je zjutraj, ko se nama ne mudi,” ves spokojen momlja v uvodni Amor Veneris ob skromni spremljavi akustične kitare in klavirja. Stare igre pretvez se vrnejo v Last Orders, ki bi končno lahko stala sama zase tudi brez besedila. Glasbena predloga je v prvem planu, bogatejša, globlja in širša kot kdaj prej. To je bila stara želja obeh, namreč, da uravnotežita prispevke, končno tudi Aidan priporoča, namigne, sodeluje pri ustvarjanju zvočne podobe plošč. To je najbolj očitno v pripovednih pesmih, kjer glasba ne služi le kot podlaga, temveč nosi in razvija temo. Lep primer je osrednja skladba albuma, Love Detective. Soulovski nastavki pritegnejo ob prvem taktu, Aidanov momljajoči recital se spoštljivo umakne v ozadje, besedilo je tako ali tako natisnjeno na notranji ovitek. Pesem je premišljeno postavljena na sredino albuma, tu se dvomi že močno razrasejo, vsaka podrobnost v namišljenem scenariju se razvleče do groteskne projekcije. Že svetlobna leta stran od uvodne spokojnosti.

Arab Strap tudi v poduhovljeni podobi ne moreta iz svoje kože. Prizori medsebojnih odnosov so po novem res bolj prečiščeni, prej poetski kot vulgarni, vseeno pa v Aidanovi poeziji ni iskati običajnih posvetil, ki si jih izmenjujejo mladi zaljubljenci, in v Malcolmovih zamislih ni želja po lestvičnih uspehih.

A zdi se, da v Falkirku zadnje čase večinoma sije sonce.

Janez Golič

Diskografija (albumi)

Week Never Starts Around Here (Chemikal Underground, 1996)

Philophobia (Chemikal Underground, 1998)

Sad For Madness (Go! Beat, 1999)

Elephant Shoe (Go! Beat, 1999)

The Red Thread (Chemikal Underground, 2001)