Chuck Prophet

Zgodba večnega odpadnika

Odrske luči so izgubile prvotni sijaj. Pritajeni snopi svetlobe so se prebijali skozi gost cigaretni dim in se odbijali od napol izpraznjenih steklenic in kozarcev ter se razpršeno igrali med pogledi. V zraku se je razvil nemiren občutek pričakovanja, ki so ga prekinjali posamezni udarci po bobnih in basu, s katerim so motili zatišje pred nevihto.

Med množico ljudi je proti odru stopal človek s kitaro v roki, oborožen z mimiko Humphreyja Bogarta ali zgodnjega Clinta Eastwooda ter z odsotnostjo Keitha Richardsa. Dokaj neopazno se vzpne na oder in nezaupljivo pogleda množico, se obrne proti svojim desperadosom, pomežikne in reče: “Let's play some fucking rock and roll.” Takrat se obrne nazaj proti publiki z ostrim pogledom, potegne po kitari prvi akord in nadaljuje: “Four sets at night / Six days a week/ I never saved a lousy dime / Now my guitar gently weeps / Out of tune and of time.”

Nedvomno verz, ki zelo natančno opisuje zgodbo fanta z obrobja San Francisca, kamor se je preselil iz mesteca La Habra, kjer je odraščal. “Sprva sem živel v zakotnem kraju - in ni mi preostalo drugega, kot da sem začel igrati kitaro. Res je tudi, da je bila glasba v moji okolici vedno prisotna. Sestra je imela zelo bogato zbirko plošč, čeprav to ni glavni razlog, da sem se začel tudi sam ukvarjati z glasbo. V resnici sem bil preveč živčen, da bi kradel, in prelen, da bi delal. Mislim, da ta verz sicer pripada Bobbyju Baru.” Tako je Chuck poprijel za kitaro in preposlušal številne posnetke Chucka Berryja, Louja Reeda, Boba Dylana, Randyja Newmana, Dusty Springfield in The Rolling Stones, hkrati pa je že od samega začetka skušal zamisli pretvoriti v pesmi, čeprav tega takrat še ni pojmoval kot ustvarjanje: “Sestavljal sem verze, jih spreminjal, nekje odvzel, drugje dodal. V resnici je šlo bolj za kratkočasenje kot za pisanje dobrih pesmi.” Hkrati je vedno bolj odkrival skrivnosti strun in zvokov kitare, čeprav prvi posnetki, narejeni z domačim kasetofonom, niso bili podobni kakšni poslušljivi melodiji. “To je bilo obdobje, ko sem veliko poslušal radio, zlasti sem se navduševal nad glasbo takratnih televizijskih filmov (American Pie, Little Green Apples), ob igranju kitare pa sem se navduševal nad tehniko in zvokom kitare Steva Cropperja, ki je med vsemi kitaristi name naredil največji vtis.” Takrat je tudi ustanovil prvo skupino Bad Attitude, ki je navdih iskala v navalu britanskega punka in dodala tudi nekaj lokalnih zvokov prevladujočega new wava s klubskih zabav v okolici San Francisca. Kmalu je sledila prekvalifikacija, saj je Chuck z drugo skupino Wild Game presedlal v domeno country rocka: “Igrali smo nekakšen post country rock šestdesetih let, podobno zvoku na plošči Sweetheart Of Rodeo skupine The Byrds. Ta zvok smo podmazali še s tipičnim rockovskim klubskim razpoloženjem tistega časa.” Poleg nastopanja na odru je Chuck rad postopal tudi pod njim in opazoval ter poslušal številne skupine, ki so takrat (v začetku osemdesetih) igrale po kalifornijskih klubih. Nedvomno je to obdobje rock nad rollu ponudilo nekaj najboljšega, a tudi najbolj spregledanega v vsej njegovi zgodovini: Paisley Underground. Klasični zvok šestdesetih let je dobil nadaljevanje. Vendar v tem primeru ni šlo za kopijo, temveč za nadgradnjo, ki ni težila k neposredni obnovi zvoka, temveč predvsem k razpoloženju, ki ga je bilo v tistih časih moč čutiti v pesmih skupine Velvet Underground. Klubska scena je odprla nova glasbena obzorja in mnoge mlade skupine so šle v enako smer – dve kitari, bobni, bas, feedback, noise in poslušljive melodije. Končni produkt Paisley Underground je bila glasba, ki potrjuje besede režiserja Wima Wendersa (med snemanjem filma Nebo nad Berlinom), da je rock and roll edini medij, v katerem lahko nasprotja, kot sta sentimentalnost in agresija, hodita z roko v roki.

Na enem izmed nastopov se je zagledal v psihedelične kavboje iz puščavskega mesta Tuscon v Arizoni – Green On Red - in najverjetneje si ni nikoli mislil, da bo ta skupina usodno zaznamovala njegovo glasbeno pot: “Prvič sem jih slišal igrati v nekem klubu v San Franciscu in takoj so me pritegnili z zelo dobro glasbo in nastopom. Ko sem se ravno mudil v Los Angelesu, sem ugotovil, da so v mestu tudi oni. Poklical sem jih in prosil, naj me uvrstijo na seznam gostov za naslednji koncert. Rekli so: “OK. Pridi. Vendar s seboj prinesi kitaro, da boš z nami nastopil kot gost.” To sem seveda storil in ta “incident” je kasneje močno zaznamoval moje življenje.”

Zeleno na rdečem

Zelo malo je skupin, ki so bile tako spregledane, kot je bila Green On Red, in sicer med delovanjem in po razpadu. Njihova kombinacija “looserske” mitologije o brezkrajnih širinah Novega sveta in glasbe, ki je domicil iskala med koreninami countryja in rock and rolla, je obrodila enkraten spoj tistega, kar je v besedilih opeval Jack Kerouac in v filmih uprizarjal Quentin Tarantino. Svet, poln nasilja, mamil, alkohola, morilcev, potepuhov in izgubljenih duš, povezan z ikonografijo obcestnih kantin, zaprašenih cest in poceni motelov, ter miselnost Alana Batesa sta v besedilih in glasbi Green On Red dobila realen značaj. Bes in poetika divjega zahoda sta se združila v neponovljivo celoto, iz katere je črpal idejni vodja skupine Dan Stuart, razpet med dnevom in nočjo, med biti Jezus Kristus in biti Jack Razparač. Green On Red je bila skupina, katere poslanstvo je bilo, da je obstajala. Njihova glasba ni bila ne revolucionarna ne inventivna; bila je iskrena in je v samem jedru reflektirala najgloblje konflikte človeške duše. Mogoče se je definiciji najbolj približal Žikica Simić, ki je konec osemdesetih let zapisal: “Če se diabolično prijateljstvo Grama Parsonsa in Keitha Richardsa ne bi končalo s smrtjo prvega, bi danes igrala glasbo, ki nam jo ponujajo Green On Red.”

“Povabilo za igranje v skupini sem takoj sprejel. Nobenega dvoma ni bilo, da sem si to potihoma tudi želel. Njihova glasba mi je kot kitaristu tudi najbolj ugajala, enostavno sem se videl v njej.” Do njegovega prihoda je skupina posnela dve veliki plošči (Green On Red, 1982, in Gravity Talks, 1983). Chuck je z energijo, ki jo je žarčil v zamazanem, a fluidnem zvoku kitare, skupini dodal novo širino. Psihedelijo poznih Velvet Underground je nadomestil hibrid Dylanovega obdobja s plošče Pat Garrett and Billy The Kid ter zgodnjega Neila Younga. “Čeprav se sliši po vsem, kar je bilo napisano o Dannyju, skoraj neverjetno, nam je v resnici pustil veliko svobode. Mnogokrat nam je pustil veliko odprtih stvari v pesmih in mi smo dodajali ali jemali akorde iz njih. Tako se je mogoče tudi izgubil takratni psihedelični zvok, vendar si za to ne bi pripisoval nobenih zaslug.” Kljub tem besedam je imela skupina Green On Red jasno določeno osrednjo avtoriteto, Dana Stuarta, čigar konfliktnost, arogantnost in narava večnega upornika so povzročile številne spore in odhode iz skupine (Chris Cacavas, Jack Waterson, Alex MacNicol, Van Christian). Po plošči Killer Inside Me ostaneta duet, ki za studijske in koncertne projekte najema številne glasbenike. Prikrita komunikacija dveh nasprotnih si karakterjev, v kateri ima ena oseba jasno centralno vlogo, druga pa je odsev, je rock and rollu ponudila ploščo Here Come The Snakes, ploščo, katere nadčasnost se kasneje zrcali v filmih devetdesetih let. Samomorilska vožnja med zvočnimi usedlinami Novega sveta se začenja tam, kjer so utihnili zvoki Youngove Rust Never Sleeps in Tattoo You skupine Rolling Stones ter se oplemeniti z radikalnimi postavkami o odtujenosti in uporništvu. “To je tudi moja najljubša plošča. Bila je odlična refleksija tistega časa. Nastala je v točno določenem času in v tistem se je tudi aktualizirala. Kasneje je bilo vse to težko ponoviti.” Takrat so se v medijih pojavili napisi: Zagotovo najbolj škandalozno spregledana skupina zadnjega desetletja (The Times); druga najboljša barska skupina na svetu (The Guardian). Chuck komentira: “Who the fuck is the first one!!!”

Evropa je kot tolikokrat do sedaj pomenila pribežališče za skupine, ki jim doma (v ZDA) niso posvečali dovolj pozornosti. Paradoksalno sta se znašla celo na naslovnici Melody Makerja. Ta fenomen Chuck opisuje z besedami: “Ne vem, zakaj je tako, niti nisem poklical, da bi to ugotovil. Podpisala sva pogodbo z britansko založbo in tudi veliko sva nastopala po Veliki Britaniji in Evropi, čeprav so se take turneje mnogokrat končevale s spori. Združenim državam sva tako posvečala vedno manj pozornosti.” Po plošči Too Much Fun (1993) je duet Green On Red razpadel.

OSAMLJENI JEZDEC

Solistična kariera Chucka Propheta se je začela leta 1990, ko je izdal prvenec Brother Aldo. “Po turneji, ki je predstavljala ploščo The Killer Inside Me, je skupina Green On Red za nekaj časa zamrla. Iz navade sem začel pisati pesmi in jih kasneje posnel v kleti nekega prijatelja. Posnetki so po naključju prišli v roke ljudem pri Fire Records. Všeč so jim bili in tako so izdali mojo prvo solo ploščo. Drugo je zgodovina. Ko je to izvedel Dan Stuart, me je za šalo obtožil, češ da vse dobre pesmi zadržim zase. Najverjetneje mu je bila plošča všeč.” S prvencem se je Chuck preusmeril v bolj tradicionalne glasbene strukture in se približal zvoku Neila Younga iz obdobja Comes A Time in Waylona Jenningsa iz sredine sedemdesetih let. Kombinacija countryja in folka je pomenila radikalno spremembo glede na zvok, ki sta ga v tistem času stregla Dan in Chuck. Ekspresijo in bes v besedilih Dana Stuarta je zamenjala impresija Chucka Propheta. Slednji je končno stopil iz Danove sence, čeprav sam meni drugače: “Ne bi rekel, da sem bil pri njem zapostavljen. Z njim in ob njem sem se veliko naučil. Vedno sem se trudil, da sem stvari, ki jih je Danny zavrgel, vzel in jih skušal izboljšati. Ali pa sem ga skušal prepričati, da se moti. Slednje je bilo sicer zelo težko. Velikokrat sem dodal svoj ščepec zamisli v skupni lonec. Taka igra ima naziv – ujemi žogo in opravi posel profesionalno. Tako je vedno bilo in tako vedno bo.”

Brother Aldo ni samo Chuckov prvenec, je tudi nova naveza med njim in Stepahnie Finch, katere glas pomeni skladno nasprotje njegovemu hrapavemu glasu. Spominja na glasovno simbiozo med Gramom Parsonsom in Emmylou Harris. “Ta primerjava mi zelo godi,” odkrito priznava. V podobnem slogu je nadaljeval tudi na drugem albumu Balinese Dancer, kjer je duet prišel še bolj do izraza, sam album pa je bil celo označen za najboljši country rock album po Parsonsovi smrti. “To je zelo relativno. Hotel sem le posneti ploščo, za katero bi težko ocenili, kdaj je bila posneta. In mislim, da mi je uspelo.” Sledila je plošča Feast Of Hearts. Pod producentsko taktirko Steva Berlina (Los Lobos) je nastala plošča, ki se je v osnovi razlikovala od dotedanjega Chuckovega dela. Zvok je bil veliko čistejši in bolj “zloščen” in nikakor ni bil niti malce podoben Chuckovi identiteti. Zato naslednja plošča Homemade Blood prinese radikalni preobrat. Vrnitev v objem San Francisca. Chuck oživi in je poln nove energije. “Zares smo uživali, ko smo snemali to ploščo. Bila je tisto pravo. Šlo je za bando dobrih prijateljev, ki smo se zaprli v sobo in posneli kup dobrih pesmi. Zelo malo, praktično skoraj nič ni bilo nasnemavanja, tako dobro smo se ujeli že v prvem poskusu.” Plošča zveni kot živi nastop v zakotnem baru pred skupino najzvestejših poslušalcev, iz katere so kasneje s posebno studijsko metodo izrezali šume in razbijanje steklenic. Zvoku Rolling Stonesov sedemdesetih let in Toma Pettyja osemdesetih let je pridodal lastno identiteto in vse pomaknil v sedanjost. Pesmi, polne spominov, se mešajo z elementi urbanega življenja, ki rišejo zgodbe v okolici kioskov s hitro prehrano. “Homemade Blood je zelo komunikativna plošča. Tako je tudi nastala. V njej je veliko likov Charlesa Bukowskega, čigar romane sem zelo rad bral.”

Naslednja plošča, The Hurting Bussines, je plošča, ki jo je Chuck hotel vedno posneti. Že v sedemdesetih letih se je navduševal nad prvimi elektronskimi eksperimenti v popularni glasbi in le čakal na ugoden trenutek, da jih bo lahko vnesel v svoje pesmi. Če se je s ploščo Homemade Blood vrnil domov, je s to ploščo pobrskal po domači diskoteki in poiskal prve elektronske in računalniške zvoke na starih zaprašenih kasetah in vinilih. “Če priznam, sem bil sprva malce skeptičen nad takim početjem, čeprav ni skrivnost, da sem vedno želel eksperimentirati s podobnimi zvoki. Veliko zaslug ima producent Jacquire King, ki mi je zelo veliko pomagal. Jacquire je namreč zelo dovzeten za razne zvočne eksperimente in med njimi vedno išče tisto, kar sami pesmi, tudi po besedilni plati, najbolj ustreza.”

Chuck Prophet je zagotovo posebnež v glasbeni industriji. Pravi, da le rad piše besedila in dela glasbo, kakršna mu v tistem trenutku najbolj leži. Še vedno ni rekel zadnje besede, čeprav nikoli ne ve, katera bo njegova zadnja plošča. V tem času se s skupino The Mission Express (Stephanie Finch – glas in kitara, Rob Douglas – basovska kitara, Paulo Revelli – bobni in glas, Jason Borger – električni klavir in wurlitzer) potika po kalifornijskih klubih in živi nekoliko bolj umirjeno življenje. Včasih se sliši tudi z Danom Stuartom, vendar vedno bolj poredko. Kaj počne? “Ne vem, nikoli ga ne vprašam.”

Gregor Bauman

DISKOGRAFIJA

Green On Red:

Gas Food Lodging (Enigma, 1985)

No Free Lunch (Mercury, 1986)

The Killer Inside Me (Mercury, 1987)

Here Comes The Snakes (Restless, 1989)

Live At The Town And The Country Club (UK China/Polydor, 1989)

This Time Around (UK China/Polydor, 1990)

Scapegoats (UK China, 1991)

Too Much Fun (UK China, 1993)

Solo:

Brother Aldo (Fire, 1990)

Balinese Dancer (China, 1993)

Feast Of Hearts (China, 1994)

Homemade Blood (Cooking Vinyl, 1997)

Homemade Boot – Live In Denmark 1997 (Official Bootleg) (Corduroy Records, 1999)

The Hurting Business (Cooking Vinyl, 1999)