Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: Milena Košir

Domače dvorišče

Umetnost ni "smem – ne smem".

Pri dveh letih je Črt prepeval v Otroškem pevskem zboru RTV Slovenija. Kljub neustavljivi otroški želji, da bi postal učitelj ali morda celo šofer avtobusa, je danes skladatelj.

Skladateljski poklic je tesno povezan z glasbeno nadarjenostjo. Kdaj si se začel zavedati ustvarjalne žilice?

Že ko sem bil majhen, sem si po dveh letih učenja klavirja začel izmišljati lastne melodije, improvizacijsko, saj jih takrat še nisem znal zapisati. Približno pri dvanajstih letih sem igral klavirske sonatine, Clementija, Beethovna, ki jih vsakdo igra, pa sem še sam sestavil eno podobno, ne da bi citiral kakšno že narejeno. To sem storil pač po svoje. Ko sem jo približno čez deset let prepisal na računalnik, sem ugotovil, da sem imel že takrat občutek za harmonijo – denimo v 2. stavku sem pravilno napisal italijanski sekstakord! Drugače pa mislim, da se skladatelj kot umetnik rodi. Mnogo stvari se da sicer naučiti, a brez ustvarjalnega daru nisi dovolj spontan.

Si že v otroštvu sanjal o skladateljskem poklicu?

Nikakor. V mladih letih sem imel v mislih mnogo drugih poklicev, predvsem pa sem si želel postati učitelj razrednega pouka. Šestleten sem doma bratovim medvedkom predaval računalništvo, matematiko in slovenščino ... Odločitev za skladateljski poklic je “padla” šele na Srednji glasbeni šoli. Sprva sem se sicer videl kot učitelj glasbenega pouka, v tretjem letniku pa me je kar naenkrat zagrabilo, še sam ne vem, kako. Takrat niti še nisem poslušal veliko glasbe, nekaj pa sem le vedel o terčni harmoniji, ki nam jo je predaval prof. Osredkar. Potem pa sem kar naenkrat napisal Koncert za oboo in godalni orkester, ki je sicer bolj droben, le šestminuten, a sledila je še ena skladba, pa še ena - in nato sem se odločil, da grem študirat kompozicijo.

Iz Srednje glasbene šole se te spomnim predvsem kot “tistega z absolutnim posluhom”. Je to tvoja prednost?

Je in ni. Prednost je vsekakor v tem, da hitro veš, kako stvari stojijo, da slišiš pravilnost in nepravilnost in si tako sam pri sebi lahko dovolj natančen in kritičen. Slabost pa je v tem, da te naenkrat vsaka stvar moti. Predvsem pa ne morem peti denimo F-dura za interval nižje ali višje. Absolutni posluh mi je sicer dobro koristil pri skrajno zahtevnih intervalnih vajah, pri parlatu pa ne prav dosti – kar veliko sem se moral učiti.

Študij si nadaljeval na Akademiji za glasbo, kjer si študiral kompozicijo pri prof. Marku Mihevcu in lani tudi diplomiral. Kakšen je bil študij, kako te je profesor usmerjal?

Prof. Mihevc je včasih neprofesorski profesor, seveda v pozitivnem pomenu. Nikoli namreč ni gledal na uro, pogosto smo se dobili posebej in se o marsičem pogovorili, pripravljen je bil veliko delati z nami. Všeč mi je, ker zahtevne strokovne izraze pove preprosto in ne komplicira preveč, pa tudi to, da pušča dovolj svobode. Profesor mora študenta izpopolniti v smeri, ki si jo je študent sam zarisal. Profesor Mihevc je bil vesel, če so se naše skladbe pogosto izvajale, četudi niso nastale med študijem. Rad je videl, da se njegovi študenti udeležujejo tekmovanj in da kaj dosežejo. Bili smo kar uspešni. Bojana Šaljič je dobila 2. nagrado na tekmovanju Gustava Mahlerja v Celovcu, sam pa sem dobil 1. nagrado za najboljšo skladbo za tolkala na tekmovanju, ki ga je razpisal Studio za tolkala. Letos sem na tekmovanje Gaudeamus v Amsterdam poslal dve partituri, občutek imam, da bi vsaj z eno lahko prišel v finale. Na rezultate še čakam.

V kakšnem odnosu pa si z nekdanjimi sošolci – se družite, komentirate skladbe?

Ja, veliko se družimo in smo kritiki drug drugemu. Hkrati pa ne čutim posebne agresivne tekmovalnosti med nami. Glede na to, da se profesorji na AG med seboj grdo gledajo, se pravzaprav čudim, da se mi tako dobro razumemo. Med nami je zdrava tekmovalnost, ni pa nevoščljivosti – vsaj tako upam.

Kaj pa si pri študiju pogrešal?

Problem naše akademije je usmerjenost zgolj v klasično ali resno glasbo, skoraj brez vsakega zanimanja za kakšen drug žanr, na primer za jazz, o katerem v okviru študija nismo zvedeli skoraj nič. Prav bi bilo, da bi vse zvrsti, tudi metal, vsaj spoznali, četudi se z njimi ne bi resno ukvarjali. Torej, pogrešal sem širino.

Šola ti da neko osnovno znanje. Kako ga nadgrajuješ?

Sam. Poslušam veliko glasbe, analiziram partiture drugih avtorjev, predvsem tistih, ki v svetovni glasbi veliko pomenijo – pa ne le sodobnih. Za analizo je, vsaj kar zadeva obliko, odličen Beethoven, tudi Brahms. Za orkestralni zvok pa sta dober primer Lutosławski in Dutilleux.

Razmišljaš o nadaljevanju študija?

Ja, zelo me mika tujina, predvsem Skandinavija. Zdi se mi, da so tam skladatelji bistveno svobodnejši in se ne obremenjujejo preveč s sodobnostjo, kot na primer v Nemčiji ali drugod po srednji Evropi.

Pri štiriindvajsetih letih imaš že obsežen opus. Napisal si 57 pretežno instrumentalnih skladb. Koliko jih je bilo že izvedenih?

Veliko mojih skladb je nastalo po naročilu, to pač zagotavlja izvedbo. Drugače pa z veseljem povem, da sem imel v času študija čez 50 izvedb.

Ali si se s skladbami že predstavil tudi v tujini?

S skladbo Tri bagatele za tolkala sem sodeloval v Bolgariji na festivalu sodobne glasbe Musica Nova Sofija, kjer sem se znašel v zelo zanimivi družbi skladateljev.

Največ se posvečaš komorni glasbi ...

Ker je najlažje dobiti izvajalce. Na AG je obvezna komorna igra in lažje se je povezati s kolegi, pa še mentorji jih navadno spodbujajo. Ne pišem pa rad za nenavadne zasedbe, saj tako tvoja skladba doživi le eno izvedbo, mogoče jo še posnamejo, nato pa zatone v pozabo. Sem bolj praktičen.

Tvoje skladbe tako najpogosteje izvajajo študentje AG, izvajajo pa jih tudi profesionalni ansambli, recimo pihalni kvintet Slowind, ansambel Slavko Osterc, orkester RTV Slovenije. Si zadovoljen z njihovimi izvedbami? Misliš, da se tvojih skladb resno lotijo?

Odnos je precej različen. Pri nekaterih je zelo profesionalen, pri drugih manj – mnogo je namreč glasbenikov, ki so pripravljeni igrati vse za honorar. Nekateri so celo mnenja, naj bo vsak mlad skladatelj vesel, da njegove skladbe sploh igrajo, četudi bolj površno. Pri izvajalcih študentih je opazen večji zagon.

Skladbe pišeš tudi po naročilu. Poleg resne glasbe se ukvarjaš še s filmsko, scensko in plesno glasbo. Ali bi napisal na primer skladbo za Foxy Teens?

Bi, vendar se jim ne bi hotel popolnoma podrediti. Pustiti bi mi morale svobodo, da bi bil lahko ustvarjalen po svoje. Skladbo bi napisal seveda v pop slogu, a na profesionalni ravni, ne na način popolne komercializacije, kot je pač narejena večina pop glasbe.

Katera od tvojih skladb pa ti je najljubša?

Zelo mi je pri srcu Divertimento grazioso za klavirski trio iz leta 1998. Je ena izmed prvih skladb, ki sem jih napisal popolnoma sam, brez mentorstva ter brez predsodkov do kakšnega sloga. V tistem obdobju sem imel precejšnjo krizo, saj so me kot mladega študenta hoteli vleči vsak v svojo smer – nekateri na primer v avantgardo -, in sem bil na nevarni poti, da bi me potegnili za seboj. Takrat pa je prišla k meni kolegica Barbara Mrak z željo, naj napišem nekaj za klavirski trio. Pa sem si rekel – dajmo poskusiti. Bilo me je sicer strah, kako se bom tega lotil, bal sem se, da bom napisal nekaj neprofesionalnega, a mislim, da mi je skladba uspela. Naj povem še to, da sem morda z njo obrnil list v zgodovini slovenske glasbe v tem smislu, da sem se s to skladbo upal pojaviti celo na letni produkciji študentov AG, kjer so sicer kraljevala dela skrajno avantgardno usmerjene strani. S tem sem pokazal, da si upam pisati drugačno glasbo in da nočem, da me silijo v pisanje, ki mi ni všeč. Skladba je sprožila zelo nasprotujoče si komentarje, veliko diskusijo, ali se tako sme pisati ali ne. Zanima pa me, od kdaj se pri glasbi sprašuje, kaj se sme in kaj ne? Umetnost nikoli ne sme biti povezana s “smem – ne smem”, seveda pa moraš biti pri ustvarjanju profesionalen.

Ali se pri pisanju glasbe obračaš v preteklost?

Absolutno. Skladatelj, ki stremi samo k prihodnosti, se bo kmalu ustavil nekje na vrhu hribčka in bo šel lahko samo še navzdol. Preteklosti ne moremo pustiti za seboj. Iz nje moramo izhajati ter jo nato skušati preseči.

Pri skladanju si pomagaš z računalnikom ...

Tule bi rad nekaj povedal. Marsikdo misli, da skladam z računalnikom, da imam nanj priključeno klaviaturo in potem improviziram, dokler se nekaj približno ne posreči. Klaviature na računalniku niti ne bom nikoli imel, saj mislim, da ruši spontanost ustvarjanja. Računalnik je pri meni preprosto zamenjava za svinčnik in radirko. Imaginacijo imam že, preden skladbo zapišem, računalnik mi jo kvečjemu le potrdi. Idej ne preizkušam na računalniku.

Vsak skladatelj si želi ustvariti lasten slog. Po čem misliš, da si prepoznaven?

Ena mojih glavnih karakteristik je gotovo ritem. Za moje skladbe je značilna gibkost, statičnosti ni. To je morda povezano s plesom, s katerim sem se ukvarjal. Ritem sem vedno čutil. Druga stvar je kratka melodična linija, zgrajena na motivčku, ki ga nato razširjam ter uporabljam na več načinov. A vendar je motiv vedno razpoznaven, da mu poslušalec lahko sledi. Kar zadeva obliko, je moja skladba prepoznavna prav po variacijskem postopku obdelave motiva.

Rad poslušaš le klasično glasbo?

Res je ta glasba na prvem mestu. Imam kar veliko glasbeno zbirko, najraje pa poslušam avtorje, ki jih ne poznam. Poleg tega me zelo privlači latinskoameriška plesna glasba, saj sem se dolgo ukvarjal s plesom. Imel sem tudi ansambel, s katerim smo izvajali latinskoameriško plesno glasbo, standardno plesno glasbo, poskušali smo narediti tudi projekt s starimi antičnimi plesi. Ta ansambel bi rad v bližnji prihodnosti obnovil. Poleg resne glasbe sem še kot mlajši poslušal Beatle, in moram priznati, da zelo rad tudi Michaela Jacksona.

Kaj počneš zdaj, kakšen status imaš?

Ravno po moji diplomi se je sprostilo mesto na Srednji glasbeni in baletni šoli, kjer sem od novembra redno zaposlen kot profesor solfeggia.

In tvoji konjički?

Moj najbolj priljubljen konjiček je nedvomno kolesarstvo. Šport me že od nekdaj zanima – poleg kolesarjenja imam rad tudi namizni tenis in odbojko. Pa kakšen dober pogovor.

Imaš za bodoče študente kompozicije kakšen nasvet?

Bodite odprti in se ne obremenjujte s slogom. Bodite inventivni in hkrati ne bodite zamorjeni ter sebični.

Milena Košir