Urbana črnina

Četrto tisočletje

Končno smo tudi po verziji drugačnih števcev začeli živeti v novem, tretjem tisočletju. In kako je? Hvala, v redu! Vsaj, kar se mene tiče, tako da je moj edini trenutni problem v tem, kako doživeti še naslednji prelom tisočletij in se hahljati ob besnih prepričevanjih v pismih bralcev, kakršnakoli že bodo leta 2999.

Nekateri menijo, da nas zdaj čaka eno silno lepo in prijazno tisočletje, v katerem bomo vsi prijazni in bomo drug drugemu pomagali in tako s skupnim sodelovanjem gradili boljši svet. Po mojem tudi, ja ... čeprav ne bi bilo slabo, tudi za raperje ne ... tako bi recimo lahko kdaj slišali kakšne kombinacije artistov, ki si jih trenutno ne moremo zamisliti, recimo dežurnih kregarjev Eminema and Everlasta. A je že tako, da raperji veliko sodelujejo, vedno bolj zaradi podvajanja komercialnega učinka, kakor pa zato, ker bi res želeli sodelovati. Pri takih na silo (in velikokrat na ukaz založbe) sestavljenih dvojcih je vse večkrat opaziti odsotnost enotnega koncepta ter pomanjkanje prave energije ... vse skupaj se velikokrat sliši zelo “šihtno”: prišel, odrapal, odšel, “pokasiral”. Od nečesa je pač treba živeti! A kljub temu se – predvsem v undergroundu – najdejo kalibri, ki tako prepričljivo stojijo za svojim konceptom, da znajo za projekt navdušiti natančno tiste mojstre ceremonij, producente, didžeje, ki jih hočejo in za izvedbo projekta potrebujejo. Eden velikih konceptualističnih hip hop mislecev je Prince Paul. Ob njem pravzaprav obstaja le še en podobno razmišljajoč osebek: Dan Nakamura. Z novim projektom je nategnil vse, ki s(m)o navdušeni nad pravkar skotenim tisočletjem, producentskim kolegom pa je nakazal, da je vsaj za 1029 let pred njimi.

Dan Nakamura je bivakiranje na našem planetu fizično začel pred nekaj manj kot štiriintridesetimi leti v San Franciscu. Aziatska starša sta sina že od malih nog usmerjala v prakticiranje lepih umetnosti. Zagotovo nista imela v mislih, da bo poba postal hip hop producent, saj takrat hip hopa še ni bilo. Kakorkoli: Mali Dan je pri treh letih prvič prijel v roke violino, ki jo je potem pod patronatom budnih učiteljev drgnil do petnajstega leta. Dobro desetletje izobrazbe v klasični muziki je sadove obrodilo tudi v produkciji, ki jo v teh dneh prakticira kot Automator. Hip hop se ga je dotaknil že ob samem nastanku, najbolj so ga navduševali Whodini, in kmalu je začel zbirati rap plošče. Še bolj kot črni vinili so ga privlačili mikstejpi, ki so jih na ulice pošiljali didžeji. Ustvarjalno miksanje komadov, krajšanje, scratchanje, dodajanje efektov, odmevov in podobni posegi v originale so mladega Nakamuro intrigirali do te meje, da se je sredi osemdesetih tudi sam odločil, da z didžejanjem poskusi tudi sam.

Po nekaj nastopih na srednji šoli je že postal dovolj ugleden sukalec, da bi lahko kariero nadaljeval z vrtenjem gramofonov, a ga je od tega odvrnilo neko novo poznanstvo. Na enem izmed partijev se je za sukajoče krožnike postavil mlečnozobec, ki je slišal na ime Q-Bert. Nakamuri se je namreč povesila čeljust, ko je opazoval mladinca pri izvajanju raznih gramofonskih vragolij, o katerih se njemu ni niti sanjalo. Dan se danes tega šoka spominja kot sprva negativnega, a vendar produktivnega trenutka v karieri. Spoznal je namreč, da kot didžej ne bo nikoli mogel doseči ravni, ki bi si jo želel, in da bo zato treba početi kaj drugega. V tistem času je mimo njega (ne pa tudi mimo njegovih ušes) prišel prvenec konceptualnih frikov Stetsasonic. Najprej je posrkal vase muziko, potem pa je muzika posrkala njega – zakon o vzajemnem učinku, pač! Dan Nakamura si je dodal vzdevek The Automator in se začel učiti producentskih veščin.

San Francisco takrat ni bil ravno najbolj perspektiven kraj za hiphoperje. Tempo sta izmenično (včasih tudi simultano) narekovali metropoli takratne črne godbe, New York in Los Angeles. Že res, da se je tudi v San Franciscu delalo in dogajalo, a o kakšni avtohtoni sceni, kot jo v “bay area” poznamo danes, takrat ni bilo moč niti sanjati. Automator je tako produciral nekaj manjših stvari za lokalne mojstre ceremonij in si počasi dvigoval ugled. Prava pot navzgor se je začela leta 1995, ko je skupaj s Koolom Keithom in že omenjenim (in ne več mlečnozobim) didžejem Q-Bertom posnel album Dr. Octagon, ki je hipoma postal kultna roba za prave off hip hop frike, čeprav je prva naklada izšla pri majhni, skorajda že obskurni lokalni založbi Bulk Recordings. Še vedno velja, da je za kultni status izpovedi spolno obsedenega “dohtarja” iz leta 3000 zaslužno predvsem odtrgano verbaliziranje Koola Keitha, a kdor je poleg ponatisa Octagona, ki ga je pod imenom Dr. Octagonecologyst izdala večja hiša Dreamworks, opazil še plošček Instrumentalyst z instrumentali za bolanega doktorja in mu prisluhnil, se je lahko prepričal, da je bil projekt vsekakor zelo odvisen od odvesoljenega zvoka in čudaških ritmov, ki jih je koncipiral Automator. Kot referenčni izdelek iz istega obdobja lahko vzamemo še Automatorjevo EP ploščo A Better Tomorrow, ki je konec lanskega leta izšla z nekaterimi remiksi in nekaj dodanimi skladbami. Naslov ponovne izdaje pove vse: A Much Better Tomorrow.

Čudaštvo se je Nakamure držalo še naprej. Leta 1998 je verjetno naredil najbolj smešno reč v svojem življenju: remiksal je posladkano muziko iz še bolj posladkanih indijskih bollywoodskih filmov. Izbral je dela indijskih skladateljev Kalyanjija in Anandjija Shaha, ki sta muzično opremljala indijske gangsterske filme iz sedemdesetih let, znane pod skupnim imenom brownsploitation – ker so bili tematsko, žanrsko in časovno blizu blacksploitation filmom iz ZDA. Remiksi so silno simpatično poslušanje, izšli pa so pod dovolj čudaškim naslovom Bombay The Hard Way: Guns, Cars and Sitars. A uspeh Octagona je Automatorju prinesel ugled tudi pri drugih publikah, predvsem pri alterrockovski (heh, kakšna butasta označba, a tako pač je ...). Tako je v svoje reference vpisal še Primal Scream, Cornershop, Jon Spencer Blues Explosion, Herbieja Hancocka, Eels in Cibbo Matto, prav te dni pa je zaposlen z dvema angležarskima projektoma (očitno ga imajo v Angliji kar radi): z Blurovcem Damonom Albarnom snema ploščo na Jamajki, v studio pa ga za novo ploščo vabijo tudi Prodigy. Z rockerji Nakamura kar rad dela, saj pravi, da so precej bolj odprti za eksperimente kot hiphoperji. Znana je anekdota s snemanja s Spencerjevimi eksplozivci, ko so najprej lepo snemali, vsak je igral tisto, kar mu je namenjeno, nato jih je Nakamura nakuril, da so glasbila med sabo malce premešali.

Znanstva iz producentskih avantur je dobro vkomponiral tudi v projekt Handsome Boy Modelling School, ki sta ga zasnovala skupaj s Princem Paulom in ki je pod isto streho spravil Aleca Empira in Moloko ter marsikaj od tega, kar je vmes. Plošča se je menda kar dobro prodajala, a nastopila je znana projektna težava: zadeva ne poteka tako, kot bi lahko, ker je preobsežna, da bi se poslala na turnejo. Zadnje novice govorijo, da imata oba glavna protagonista že zeleno luč založbe Tommy Boy za drugi del glasbenega učenja mladih manekenčkov. V letih produkcije in sodelovanj z zelo raznovrstnimi artisti je Automator spoznal, da je na trgu še veliko prostora za plošče, ki bi v ameriških prodajalnah dosegle sicer spodobne naklade med 60 in 100.000, a se velikim založbam zdi premalo in se takšnih projektov niti ne lotevajo. Pred dvema letoma je tako Dan Nakamura vstopil še v založniški svet in ustanovil založbo 75 Ark. Založba je dala dom Anti Pop Consortiumu, Encoru, revolucionarjem The Coup, pa tudi najnovejšemu Automatorjevemu konceptualnemu dosežku, projektu Deltron 3030.

Pri Automatorju smo zdaj že navajeni, da naslovi plošč zelo jasno napovedujejo glavno, konceptualistično zasnovano temo. Tako je tudi z Deltronom, ki je postavljen v leto 3030 – se pravi 30 let kasneje kot Dr. Octagon. Tokratni intergalaktični besedni bojevnik je Del The Funkee Homosapiens (zato verjetno ime Deltron), bratranec Icea Cuba, ki je z dvema izdajama v prvi polovici devetdesetih obetal veliko, potem pa potihnil do lanskega leta, ko je najprej izdal solistično ploščo Both Sides Of The Brain, potem pa še projekt z Automatorjem. Del je znan kot tehnično dober MC, v njegovih besedilih pa se pozna, da je velik ljubitelj računalniških igric. Tretji glavni mož (poleg številnih gostov, med katerimi je tudi Sean Lennon) iz bodočnostne ekipe je izvrsten kanadski didžej Kid Koala, ki s scratcharijami fletno nadgrajuje Automatorjeve ritme in melodične vzorce. Album je izšel pri 75 Ark, tako da smo lahko prepričani, da pri nastanku ni bilo nobenih tržno preračunljivih pomislekov. Sicer pa je o Deltronu 3030 zelo težko pisati, saj ga je težko primerjati s katerimkoli hip hop izdelkom: Automator je še enkrat izstrelil popolnoma samosvojo produkcijo – še najbolj zanesljivo bo, da reč nabavite in z njo oplemenitite domačo fonoteko.

Uvodni verzi deltronastega komada Madness gredo takole: In the year 3030 everybody wants to be an MC / in the year 3030 everybody wants to be a DJ / in the year 3030 everybody wants to be producer / in the year 3030 every everybody wants to tell ya the meaning of the music. Če bomo torej v tretjem tisočletju poskrbeli, da ne razženemo našega planeta, nas v četrtem (sodeč po Deltronu) čaka sama dobra muzika. Komu je potem sploh še mar za vodnarjevo dobo? Naj živi Muska!

napo.lee.tano