O ljubezni in poželenju v angleških ljudskih pesmih

Ptič v grmičku[1]

Angleške ljudske pesmi o ljubezni in poželenju govorijo predvsem o plemeniti, nedolžni iskrenosti, ljubezni in plodnosti. Vedno, ko beseda nanese na pretirano nežnost, so v nasprotju z brezčutnimi, opolzkimi pesmimi veliko prizanesljivejše. Vse so pošteno odkrite v svoji spolnosti, nekatere celo plemenite. Takšne vsebine so vse do srede šestdesetih let skoraj popolnoma izločili iz tiskanih zbirk ljudskih pesmi.

O delu A. L. Lloyda smo pisali že v prejšnji izdaji Muske. Ob napitnicah pa pomemben del njegove bogate glasbene zakladnice zavzemajo erotične skladbe. Plošča angleške založbe Topic z naslovom The Bird In The Bush: Traditional Songs Of Love and Lust, ki jo je soproduciral Lloyd, ponuja ljudske pesmi s spolno tematiko in je ena najboljših tovrstnih antologij, zato jo bralcem Muske toplo priporočamo.[2] Nikakor namreč ne gre za opolzke pesmi, saj opolzkost namiguje na nekaj neuglajenega, ta poezija pa je nežna, vesela in po večini celo rahločutna. Dušebrižniki so nad temi besednimi stvaritvami velikokrat vihali nosove, vendar na splošno niso spotakljive, saj je prava pornografska pesem z bujnimi, očitnimi spolnimi podrobnostmi v ljudskem izročilu zelo redka in jo najdemo le na obrobju ljudske tradicije, predvsem v pesmih, ki so jih očitno napisali (ali pa jih vsaj razpečevali) še nedorasli študenti in samski moški, kot so vojaki, mornarji, zaporniki, skratka moški, ki dolgo ali še nikoli niso okusili ženskih čarov. Pesmi na omenjeni plošči so brez dvoma delo zrelih mož in žena, ki so v tesnem stiku z naravo, uglašeni s cikličnim spreminjanjem letnih časov, rastjo pridelkov in živine in ne nazadnje tudi s plodnostjo lastnega rodu. Nekateri sodobni mestni pisci so imeli pripombe na 'neprijetno lagodnost', s katero so mlade ženske v ljudskih pesmih zanosile, pozabljajoč, da je za družbo zdravih nazorov prihod otroka življenjsko pomemben in vesel dogodek, kajti - poleg vsega drugega - pomeni več rok za delo. Tako ne preseneča, da je zamisel o ugotavljanju dekletove plodnosti predmet številnih erotičnih ljudskih pesmi, v katerih je nosečnost nezaželena le, če je dekle zapuščeno, vendar tudi takrat ne vedno. A. L. Lloyd je sredi šestdesetih let izdal prvo ploščo z naslovom The Bird In The Bush, založba Topic pa je njegovim posnetkom pozneje dodala še posnetke Louisa Killena, Frankie Armstrong in Normana Kennedyja, samih znanih osebnosti iz prvega vala preroda angleškega folka. Že Lloydove napitnice so med angleškimi čistuni burile duhove, v tem članku pa vam bomo poslušanje včasih kar težko razumljive angleške ljudske glasbe skušali olajšati z razlago erotičnih skladb, ki smo jih po večini povzeli po različnih etnomuzikoloških študijah.[3] Morebitno poslušanje plošče z naslovom The Bird In The Bush vam bo tako v večji užitek, za nameček pa je večina pesmi, o katerih pišemo, dosegljiva tudi na ploščah drugih izvajalcev angleške ljudske glasbe, le poiskati jih je treba.

Starec Adam in devica Eva

Domišljija pesmi The Two Magicians (Dva čarodeja) od nekdaj vznemirja spolna sanjarjenja tako moških kot žensk. Že v hindujskih svetih knjigah beremo, kako si prvi moški prizadeva pridobiti prvo žensko. Mislila je, da se mu bo lahko skrila, če se bo spremenila v kravo, vendar se je on spremenil v bika. Tako je nastalo govedo. Potem se je spremenila v kobilo, on pa v žrebca; nato v oslico in takoj zatem on v osla; pa v ovco in ovna, vse dokler ni bil ustvarjen svet. Spreminjala se je v ogenj, vodo, levinjo in kačo, preden je popustila odločnemu objemu. V latinskih deželah je njuna preobrazba opisana v prisrčnih, vendar malce neokusnih baladah, ki so v Angliji dolgo veljale za osorne in zbadljive. Lloyd piše: “Sčasoma je ta tematika izginila, vendar se mi je zdela preveč dragocena, da bi se ji povsem odrekli, zato sem s skladbe Dva čarodeja obrisal prah pozabe in ji z novo melodijo omogočil nadaljnje življenje. Pri tem me je navdihnil doktor Vaughan Williams, ki je nekoč dejal, da postopka predelave ljudske pesmi ne bi zaupal nikomur drugemu kot sebi.”[4] Tudi skladbo The Old Man From Over The Sea (Starec z daljnega morja) danes lahko najdete v vsaki dobri antologiji angleške ljudske pesmi. Za ploščo The Bird In The Bush jo je zapela Frankie Armstrong.

Običajno so starši s hčerjo, godno za možitev, mislili na gmotne koristi, medtem ko so se dekletu motale po glavi bolj duhovne vrednote. Iz takšnih razmer prihaja cela vrsta pesmi, pri katerih se preprosti ljudje očitno nikoli ne dolgočasijo, med pogostejše pa sodi prav različica Frankie Armstrong. Zapis te balade sega v Shakespearjeve čase in nobenega dvoma ni, da izvira zelo daleč v zgodovini. V šestdesetih letih je bila znana po vsej Britaniji in v Ameriki z različnimi stopnjami nespodobnosti, verjetno jo prav mešanica porogljivega humorja in razvnete ogorčenosti dela še privlačnejšo.[5] V angleški ljudski glasbi velikokrat srečamo tudi večni motiv o spolni neskladnosti starih mož in mladih deklet. Navzoč je na vsakem koraku, to ne preseneča, saj je ta tematika po vsem svetu neizčrpen vir posmeha.[6] Na splošno velja, da ima star gospod premoženje, mladenka pa šarm. Ljudskemu trubadurju z bujno domišljijo so se porajale najrazličnejše metafore. Vreteno je rabilo za predenje preje, v angleški ljudski pesmi pa je to opravilo velikokrat prispodoba za zadovoljevanje penisa z roko. Petru Buchanu je v začetku 19. stoletja nekaj teh pesmi v Aberdeenu zaupal potujoči slepi pevec Jamie Rankin, napisala pa naj bi jih Mary Hay, hči enega izmed grofov iz Errolla, ko se je poročila s starim generalom Scottom.[7] Skladba The Whirly Whorl (Vrtinčasto vreteno), ki brez dvoma sodi v to druščino tem, je znana v izvedbi Anne Briggs, po njej pa so jo verjetno povzele tudi nekatere mlajše pevke. Sem lahko uvrstimo tudi pesem The Old Bachelor (Stari samec), saj gre za pripoved o starem čudaku, ki se je poročil z mladenko, a ni vedel, kaj storiti, vse dokler ga ni podučila tašča.[8] Na koncu pesmi se vse dobro izteče in otrok je pravi poskočnež. Ti dogodki so zapisani v zgodbi in v pesmi na severu Anglije in na Škotskem.[9] A. L. Lloyd je z zanimivim komentarjem pospremil tudi skladbo Pretty Polly (Čedna Polly), o kateri so bralci Muske lahko brali že v člankih o Docku Boggsu.[10] “Ta hvalnica je polna draži, z zelo malo sentimentalnosti, vendar z veliko zadoščenja,” piše Lloyd. “Zabave je konec, vendar je dekle zadovoljno z otrokom. Pesem je pravo nasprotje žalostnim in vsebinsko siromašnim napevom, ki jih je moč slišati po nogometnih oblačilnicah, v katerih je zasmehovanje nepogrešljiv način potrjevanja moške nadvlade.” Z raznovrstnostjo oblik je pesem globoko ukoreninjena v vzhodni Angliji. Harry Cox je izbral zelo dobro različico, Cecil Sharp pa je uglasbil malce zmeden primerek v Bridgwaterju v Somersetu. “Lahko bi bila komedija o spolni nezmožnosti,” pravi staromodnež James Reeves. Dekle skuša zavrniti ponudbo vztrajnega mladeniča tako, da pravi, da je premlada. Vendar ji on dokazuje resnico s starim rekom: “Ko so dovolj velike, so tudi dovolj stare.” Zgodba z naslovom One May Morning, kot jo pripoveduje dekle, ki v neki ameriški različici po devetih mesecih rodi dečka, na primer pravi, da nima še niti petnajst let. Gre torej za občutljivo, bridko izkušnjo, čeprav je večina različic izrazito moških. Hammond je našel to obliko splošno razširjene teme v Dorsetu v prvih letih 20. stoletja, vendar je bila označena kot neolikana. Kakorkoli, nekoliko popravljena je bila pravočasno ponujena za objavo; tako jo je slišal tudi Hammond in po njem jo je povzel Louis Killen.[11] V pesmiThe Maid On The Shore (Deklica na obali), priljubljeni temi pevke Frankie Armstrong, srečamo še eno zvito in iznajdljivo dekle. Posadke grobih mornarjev se znebi s tako samozavestnim nastopom, da ni čudno, da so nekateri podeželski ljudje to pesem poimenovali The Mermaid (Morska deklica). Podoba mesečine, ki je v pesmi ves čas navzoča, dozdevno poudarja nadnaravno razpoloženje, vendar nas dekletova pretanjena domiselnost drži trdno na tleh. Veliko pesmi s to tematiko je srečati tudi v starem ameriškem countryju iz dvajsetih in tridesetih let, Bill Monroe pa je nekaterim 'podaljšal življenje' v bluegrassu in jih malone zapisal večnosti.

Starodavni obredi

Nekatere erotične ljudske pesmi, ki se jih ni dotaknilo pero uglajenih zbirateljev, omenjajo starodavne obredne predstave ljubezni. Tako se je ob setvi pri prastarih skupnostih od kmetov pričakovalo, da bodo spolno občevali v brazde in tako dali dober zgled rastlinam. Nastale so pesmi, ki naj bi sporočale čarobno zamisel, da so vsi naravni pojavi povezani med seboj in da je med kalitvijo zrna in ljubezensko združitvijo moškega in ženske tesna povezava. Skladbo The Wanton Seed (Rodovitno seme), ki odkrito govori o soodvisnosti naravnih pojavov, je posnel A. L. Lloyd in prav po njegovi izvedbi so se zgledovale skoraj vse poznejše različice.[12] Če boste odšli na potovanje skozi labirint angleške ljudske pesmi, boste v kakšnem zakotnem kotičku kmalu odkrili nepozabno petje Anne Briggs. Prav njen privlačni glas je namreč skladbo Gathering Rushes In The Month Of May (Nabiranje ločja v maju) naredil nesmrtno. “Koliko podeželskih deklet v prejšnjih stoletjih je razveseljevala opojna plemenitost te pesmi? Dekle nosi v sebi nezakonskega otroka,” piše Lloyd. “Boji se jeze svojega očeta, a lepota njenega še nerojenega otroka ter ponos nanj in na način, kako ga je dobila, premagata strah.” Pesem je bila zelo priljubljena (pričujočo so našli v Suffolku leta 1937), vendar se nobenemu zbiratelju ni zdela primerna za objavo. Čudaška druščina folkloristov, saj gre po vseh merilih za eno izmed mojstrovin angleške ljudske ljubezenske poezije! Nabiranje ločja - uporabljali so ga za izdelavo preprostih rogoznic za tla in za izdelavo košar - je bilo navadno naklonjeno ljubezenskim srečanjem, saj ločje raste na samotnih krajih in ponuja dobro skrivališče za skrivno in prepovedano zabavo.[13]

SkladbaThe Banks Of Sweet Primroses (Breg dišečih trobentic) - v eni izmed najbolj znanih različic jo poje Louis Killen - je grenko-sladka mornarska ljubezenska pesem, tesno povezana z naravo. Verjetno je iz 17. stoletja in ostaja enkratno stanovitna, v besedilu in v melodiji, pa naj jo pojejo v Sussexu, Somersetu, na polotoku Gower ali v severnih pokrajinah. Po več letih je znova navzoča v preprosti, ubrani izvedbi družine Copper iz Sussexa in brez dvoma jo pevci doživljajo kot spomina in splošnega veselja vredno, saj je ustno izročilo očitno pustilo na njej zelo malo sprememb. Kot v več angleških ljubezenskih pesmih uvod pravljično prikliče prebujanje pomladi v srednjeveški poeziji, ko listje zeleni, rože zacvetijo, ptički zažgolijo in mladeniči zapojejo: “Postavi zanko iz zelenih poganjkov. Bolan sem od ljubezni in zaspati ne smem.” Tu pridemo do še ene metafore, tako značilne za ljubezenske pesmi. Shakespeare je o Cezarju in Kleopatri rekel: “On jo je preoral in ona je obrodila.” To je ljudska metafora: spolnost in dobro gospodarjenje kot popolna skladnost. Oranje, setev, žetev in košnja so milejši, toda jasni in živi pesniški izrazi, v katerih je pokrajina prispodoba za žensko telo. Ljudski pesniki in pevci so imeli včasih tudi kakšne bolj poučne namene, občinstvo so radi učili lekcij iz življenja; prav pesem The Mower (Kosec) ima posebno krepostno vrednost, saj se pretanjeno loteva problema, ki ga v tako imenovani vzgojni poeziji zelo redko srečamo. Dekle vabi, vendar ima svoje ženske težave. Mladenič ji je naklonjen, poskrbi za dobro razpoloženje in srčnost. Številne mornarske opolzke različice te pesmi se ne morejo primerjati z očarljivostjo izvedb ustnega izročila. Kosa v pesmi je namenjena košnji grašice, ki raste med žitom. Bogata zvrst erotične folklore iz različnih okolij se ukvarja tudi z obrtniki in njihovim orodjem: mlinarjem in njegovimi mlinskimi kamni, potujočim popravljalcem kotličkov, tkalcem in njegovim sem in tja premikajočim se tkalskim čolničkom, čevljarjem in njegovim šilom. Medtem ko stranka čaka, je pri teh poklicih posebna priložnost za nagovarjanje lepšega spola. Lloydova različica skladbe The Pegging Awl (Šilo za količenje) je zaslovela po zaslugi dobrega starega pevca iz Norfolka Harryja Coxa, nekoliko spremenjeno pa poznamo tudi s plošče Peta Seegerja.[14]

Erotične večernice

Če boste odkrivali skrivnosti angleške ljudske pesmi, boste prej ali slej prišli tudi do pesmi o nočnih obiskih, ki so po navadi polne iznajdljivih junakov. Night Visiting Song (Pesem o nočnem obisku) je znana v izvedbi Normana Kennedyja. Zdi se, da je bila pred prevlado puritanstva na Škotskem dežela precej svobodomiselna, kar zadeva spolnost. V spominu prebivalcev Orkneyskih otokov še vedno živi običaj vezanja ljubimcev v vreče. Zaljubljeni par je lahko prenočil skupaj le v vreči, tesno zavezani v pasu. Tako naj bi preprečili popolno združitev, vendar, kar je zavezano, se da tudi odvezati! Napev sodi v zvrst pesmi o nočnih obiskih, ki jih poznamo po vsej severni Evropi, zato je kikirikanje petelina na koncu povsem običajno, saj podobno kot v baladi o mrtvem ljubimcu The Grey Cock[15] simbolizira slovo zaljubljencev. Tudi odkrita, prisrčna pesem The Cock(Petelin) - tema Louisa Killena -, ki jo je pogosto slišati, sodi med tako imenovane pesmi o nočnih obiskih. V vseh pesmih te zvrsti in tudi v budnicah srednjeveških trubadurjev kikirikanje petelina opozarja, da je med ljubimci napočil čas slovesa. V nekaterih tovrstnih napevih, na primer v baladi The Grey Cock, naj bi imelo petelinje petje celo nadnaraven prizvok, saj naj bi petelin z oglašanjem klical mrtvega ljubimca nazaj v grob. V Killenovi pesmi kikirikanje pretrga objem živih ljubimcev; opisuje mladeniča, ki se s težavo vrača domov prek mrzlih poljan, medtem ko razmišlja o svojem dekletu in njeni udobni postelji. Hammond je našel več različic te pesmi v Dorsetu. Ena od njih je bila leta 1948 objavljena celo v ugledni zbirki A Dorset Book of Folk Songs londonske založbe Brocklebank and Kindersley. Njena vsebina je precej drugačna, pomaga pa nam razumeti, kako so se pesmi v različnih okoljih in časih spreminjale. V druge čase in kraje nas doživeto popelje tudi balada The Stonecutter Boy (Kamnoseški vajenec).[16] Ne da bi zapravljala besede z opisom, nas ponese v namišljeno zasanjano pokrajino na zlat poletni večer, ko kamnolomci hitijo domov z zaprašenimi oblekami. Cecil Sharp je to različico uglasbil, vendar je ni nikoli natisnil. Mogoče zato, ker si 'dostojni ljudje' tistega časa očitno niso mogli predstavljati, da tudi ženska v spolnem odnosu uživa. “Je bila predobra za delavski razred?” je Lloyd v zanosu zapisal v beležnico.

Ljubezenske puščice

Ljudje so imeli vedno radi pesmi o skušnjavah in zapeljevanju, vendar so se navduševali tudi nad besedili o dekletih, ki so se spretno rešile iz kočljivih razmer, ko njihovo srce ni bilo voljno. Tako so dekle z broomfildskega griča, ljubka Joan in deklica na obali - vse so ušle neprijetnemu objemu po zaslugi domiselnosti - še danes občudovane ljudske junakinje. Gavin Greig, ki je besedilo skladbe Martinmas Time (Martinovo) kot eden prvih natisnil (kajpak bogatejše kot tisto, ki ga poznamo s plošče Anne Briggs), v zbirki Folk Songs of the North-East to pesem označi kot eno bolj priljubljenih med ljudmi.[17] Z ljudskimi pesnitvami pa se niso ubadali samo muzikologi. Velikokrat so jih študirali jezikoslovci in celo psihiatri - ti pravijo, da je kavbojeva naperjena pištola znak njegove potentnosti, vsekakor pa velja splošno mnenje, da ima v ljudski metaforiki razkazovanje topniške artilerije močan spolni pomen. Spomnimo se Kupida in njegovega loka z ljubezenskimi puščicami, pa vrste opolzkih napevov, v katerih mornarji s topovi preluknjajo dekletu sredino ladje in utrujeni zaspijo s praznim nabojnikom. V pesmi The Bonny Black Hare (Postavni črni zajec) pa sta v ospredju lovska puška in črni zajec kot tarča. Ni veliko erotičnih pesmi, ki bi ponazarjale tako pretanjeno, pa vendar tako nazorno kot ta dobrodušna pesem, katere pretkani humor je poudarjen s težko opredeljivim ritmom melodije. Ali je pesem The Bonny Black Hare - posnela sta jo A. L. Lloyd in Dave Swarbrick - irskega izvora? Lloyd piše, da jo je dobil od priseljenega irskega pobiralca krompirja blizu Walberswicka, vendar pravi, da se je je ta očitno naučil med delom v Angliji. Vance Randolph je pozneje našel različico med ameriškim hribovskim prebivalstvom Ozarka, vendar je bila menda preveč neuglajena za objavo. Žal je v današnji popularni glasbi erotika velikokrat navzoča zunaj vsakršnega pesniškega koncepta in metaforike. Tako kot je akt iz dvajsetih let lahko lep in privlačen, se je včasih treba tudi v glasbi ozreti v preteklost, da bi razumeli sedanjost.

Jane Weber

[1] Tudi v angleški ljudski poeziji je ptič simbol za penis, vrtnica, cvet ali grm pa za vulvo. Poznamo Lezbijinega vrabca, Boccacciovega slavca in goloba kot Svetega duha. V pesmi, ki jo je posnela Frankie Armstrong, pogosti temi, vendar redko izvedeni v celoti, mlad mož dvomljivega izraza sreča živahno trojico deklet in gre z njimi v gozd, tja, kjer je rastje najgostejše. Dogodki, ki sledijo, so preprosti in tihi, vendar simbolni jezik in skrivnostna melodija ustvarita nasladno in brezkompromisno podobo. Še bolj pravšnji bi bil mogoče celo naslov 'Tič v grmičku.

[2] Založba Topic sodi med najstarejše neodvisne založbe. Njene plošče žal praviloma niso dosegljive na našem trgu, lahko pa jih naročite po pošti neposredno pri založbi (www.topicrecords.co.uk).

[3] O tematiki ljubezenske pesmi je v Angliji največ pisal prav Lloyd.

[4] Vse Lloydove izjave povzemamo po spremni besedi k albumu The Bird In The Bush (Topic Records, TSCD479, izdaja iz leta 1996).

[5] Postavlja se vprašanje: Kdo je napisal to skladbo, moški ali ženska? Pesem z enako tematiko, s takšnimi verzi, kot je na primer “deklice, ko ste mlade, nikoli ne vzemite za moža starca”, je ločena od te in poznejših priredb. Muzikologi so se pošteno namučili, da jim je uspelo dobiti vsaj nekaj osnovnih podatkov, pa še te moramo vzeti s pridržki.

[6] To tematiko zasledimo tudi v slovenski ljudski glasbi. Lep primer je skladba Če bi jaz bila fcelica (Ljoba Jenče, posneto maja 1992 za oddajo Jasne Vidakovič na Radiu Slovenija) ali Če bi gez bila fčelica (Dragica Balek - Mura, posneto leta 1982 na terenu za isti arhiv).

[7] Kot velikokrat v ljudski glasbi gre tudi tu za domneve.

[8] Tudi v tem primeru je najbolj znan posnetek A. L. Lloyda za založbo Topic. Spremljala sta ga Dave Swarbrick in Alf Edwards, velikokrat gosta na njegovih snemanjih.

[9] Zanimivo je, da rokopisna zbirka Gavina Greiga obsega oboje - zgodbo in pesem, njegova pa je verjetno tudi melodija, ki jo je uporabil Lloyd.

[10] Skladba Pretty Polly je pogosta v bluegrassu.

[11] Killenovo različico lahko slišite na albumu The Bird In The Bush (glej zaznamek 4).

[12] To živahno pesem je bilo moč slišati v dorsetskih krčmah na začetku prejšnjega stoletja z naslovom The Chiefest Grain (Posebno zrno). Na plošči jo kajpak poje A. L. Lloyd.

[13] Tu mi pride na misel pisanje pevca skupine U2 Bona Voxa o prvem srečanju z Bobom Dylanom v reviji Q. Bono je bil menda navdušen, ko je opazil, da Dylan dobro pozna irsko in angleško ljudsko pesem. To je opaziti tudi iz Dylanovih pesmi, ki se velikokrat opirajo na takšno tradicijo.

[14] Več pesmi z Lloydovih plošč in iz pesmaric je našlo mesto tudi v bolj popularni glasbi. David Grisman in Jerry Garcia sta po Lloydu povzela skladbo The Handsome Cabin Boy, ki sodi v podobno družino pesmi kot skladba Jack-A-Roe, vendar o tej navezavi kaj več kdaj drugič, recimo, ko bomo pisali o albumu Shady Grove. Med vidnejšimi študenti angleške ljudske pesmi je tudi Pete Seeger. Njegova bogata glasbena zakladnica je skoraj v celoti dosegljiva v katalogu založbe Folkways (www.si.edu/folkways). Pred kratkim je izšel album Harryja Coxa: The Bonny Labouring Boy (Topic, TSCD 512D, 2-CD). Coxa so prvič snemali leta 1934, njegova plošča na 78 obratov pa je bila verjetno prva izdaja s posnetkom kakšne nepolepšane (necenzurirane) angleške ljudske skladbe.

[15]The Grey Cock (Child 248).

[16] Na albumu The Bird In The Bush jo lahko slišite v izvedbi Anne Briggs.

[17] Tudi v naši ljudski glasbi je veliko ljudskih pesmi, ubranih na to temo.