Kozmična Amerika

Pozabljeni pesnik

O Jesseju Winchesterju v naših občilih ni bilo slišati že nekaj desetletij, a to ne preseneča, saj po razmeroma uspešni karieri pisca pesmi v sedemdesetih letih zdaj posname novo ploščo le na vsakih deset let. Kakorkoli, album Gentleman Of Leisure iz leta 1999 pomeni vrnitev v velikem slogu.

Jesse se v vseh teh letih ni nič spremenil. Še vedno bi lahko rekli, da je eden najboljših piscev ljubezenskih pesmi, pa ne patetičnih in polnih samobolja, ampak praviloma začinjenih z lepo mero pretanjenega humorja. Odraščal je v Memphisu, v enem glasbeno najbolj zanimivih mest na svetu, zato je njegova zgodnja in zdajšnja glasba polna najrazličnejših vplivov. Suhljati možakar, ki je v poznih šestdesetih letih pred naborom pobegnil v Kanado, še danes živi v Quebecu. Prav odsotnost koncertov v ZDA je verjetno vzrok, da v sedemdesetih letih ni postal bolj znan in se tudi 'uradno' pridružil druščini najboljših piscev pesmi. Enega največjih komplimentov Jesseju Winchesterju je izrekel Don Henley, saj ga je imenoval za novega Stephena Fosterja. Ko je Bill Flanagan pisal knjigo o najboljših avtorjih v rocku in v ta namen intervjuval Boba Dylana, ga je ta vprašal: “Si govoril z Jessejem? Ne moreš pisati o najboljših pesnikih v rocku, ne da bi ga vključil!” Z Jessejem sva se pogovarjala 13. februarja 2001.

Po enajstih letih si se vrnil z novo ploščo z naslovom Gentleman Of Leisure. Kako jo je bilo ustvarjati?

Bilo je zelo lepo, prav zabaval sem se, predvsem pa je bilo zanimivo snemati z Jerryjem Douglasom in njegovimi prijatelji, srečo sem imel tudi z izbiro tonskega mojstra. To snemanje je bilo tako rekoč skoraj pravljično, saj sem se po dolgem času odpravil na turnejo, da bi ploščo predstavil občinstvu, in na tej koncertni turneji celo neizmerno užival. Skratka, lahko rečem, da je plošča Gentleman Of Leisure oživila mojo glasbeno kariero.

Zanimivo, da si začel snemati z bluegrassovskimi glasbeniki, kot so Mark O'Connor, Jerry Douglas in Bela Fleck. Rad delaš z nezmotljivimi instrumentalisti?

To je nekaj novega zame. Odraščal sem v Memphisu v Tennesseeju, kjer ni ravno veliko bluegrassa, večina naše glasbe tam doli je pod močnim vplivom glasbe Afroameričanov, se pravi bluesa. Samo v vzhodnem Tennesseeju je razmeroma veliko bluegrassa. To je torej popolnoma nova zvočna slika moje glasbe. Menim, da so to preprosto sijajni glasbeniki, in srečen sem, da sem lahko delal z njimi.

Če nič drugega, vem, da so skoraj nezmotljivi.

Ja, res je! Ti ljudje se ne motijo.

Pred nekaj tedni sem v reviji No Depression bral oceno koncerta, ki sta ga imela z Guyem Clarkom. So kakšne navezave med tvojim delom in pesnenjem teksaških trubadurjev, kot sta Guy Clark in Townes Van Zandt?

Predvidevam, da so mi ti ljudje blizu, vendar sem sam preveč vpleten, da bi se tega sploh zavedal. Res ne vem. Ti glasbeniki so povečini moji sodobniki, zato nisem odraščal ob poslušanju njihove glasbe, veliko mojih poslušalcev pa me gotovo uvršča v isto kategorijo, zato sem jim verjetno podoben, čeprav tega mogoče sam ne slišim.

Kdo pa so bili tvoji vzorniki? Na internetu sem brskal po več straneh, pa se mi zdi, da te glasbeni novinarji še niso povsem razkrili. Na neki dokaj ugledni strani je kot tvoj edini vzornik omenjen Bob Dylan, drugih imen pa ni zaslediti.

Zelo rad imam Boba Dylan, vendar name ni vplival v tistem pravem pomenu besede. Kot sem že povedal, sem odraščal v Memphisu, zato sem bil izpostavljen vplivom bluesovskih glasbenikov: B. B. Kinga, Muddyja Watersa, Howlina Wolfa, Johna Leeja Hookerja, zelo rad sem poslušal ljudi iz sveta rockabillyja, da Elvisa Presleyja, Carla Perkinsa in Jerryja Leeja Lewisa niti ne omenjam. Zelo veliko sem poslušal doo wop skupin, kot so bile The Orioles, The Coasters, The Five Satins in The "5" Royales, pa tudi drugo glasbo iz tega obdobja. Bil sem nor tudi na glasbo generacije mojih staršev: oboževal sem Franka Sinatro, posebno rad sem poslušal The Mills Brothers ... Samo nekaj sem jih omenil. Potem so tukaj še pevci countryja Hank Williams, Lefty Frizzell in drugi. Tudi country sem oboževal.

Kako vidiš svoj pesniški razvoj? Se je v vseh teh letih kaj spremenilo?

Predvsem se mi zdi v redu, da sem z leti postal sam sebi bolj kritičen urednik. Danes stremim k popolnim pesmim, k takšnim, ki bi imele popolnoma jasen pomen. Menim recimo, da danes ne bi več napisal pesmi, kot je Brand New Tennessee Waltz, saj se mi besede v njej zdijo preprosto preveč kritične in težko razumljive. Za pesmi, ki jih pišem zdaj, se trudim najti lahko razumljive metafore. In mislim, da je prav to največja razlika med mojo pesmijo nekoč in danes.

Tvojo skladbo Yankee Lady smo že pred leti lahko slišali v slovenskem prevodu. Mogoče veš, koliko glasbenikov jo je posnelo za svoje plošče, odkar si jo napisal?

Za to, pa tudi za druge posamezne skladbe ne vem natančne številke, je pa bilo teh posnetkov veliko, večina mojih dohodkov izvira iz avtorskih pravic za moja dela, ki so jih posneli drugi. Po tej plati sem imel kar veliko sreče.

Se ti je kdaj zgodilo, da te je kakšna priredba razjezila in si si rekel: o mama, poglej, kaj so naredili moji pesmi?

Na to vprašanje je pa resnično težko odgovoriti, saj sem zaradi osebne vpletenosti praviloma preveč subjektiven. Praviloma sem počaščen, če vem, da bo kdo posnel mojo pesem, in mislim, da glede tega ne morem biti kritičen, toda moram priznati, da se včasih zgodi, da si rečem: Mama! Kaj so naredili z mojo pesmijo.

Znan si po pronicljivem humorju, v katerega zavijaš človekova čustva in čutenja.

Večina mojih pesmi je ljubezenskih. Lahko so namenjene ženskam ali Bogu, in vedno imam navado reči, da to dvoje mešam ali pa da begam od ženske k Bogu. To je to! Ne pojem o politiki in podobnih stvareh.

Igraš flavto, kitaro in klaviature. Katero glasbilo pa uporabljaš kot pisalo za pisanje pesmi?

Največ sem uporabljal kitaro in klaviature. Moje prvo glasbilo je vsekakor kitara, vendar je tudi pianino predvsem zaradi basovskih pasusov, ki se lepo povežejo z osnovno melodijo, zelo dober za ustvarjanje pesmi, zato sem ga razmeroma veliko uporabljal.

V skladbi Mississippi You're on my Mind si lepo opisal ozračje Misisipija. Tudi če kdo sploh ni bil tam, je slika zelo jasna. Si živel tam?

Del otroštva, nekje do dvanajstega ali trinajstega leta, sem preživel v Misisipiju, zato gre tako kot v večini mojih pesmi za osebno izkušnjo.

Tvoji posnetki so dobro producirani in bi jih lahko vrteli po radiu.

Nisem velik zvezdnik, vendar nekatere radijske postaje vrtijo mojo glasbo. V glavnem gre za manjše postaje, namenjene zelo specializiranemu občinstvu. To so študentske radijske postaje ali glasbene postaje, ki vrtijo zgolj glasbo v mojem slogu. Žal po navadi nimajo veliko denarja, no, ampak poglavitno je, da se po nekaterih radiih le pojavljam.

Kako pa je s tvojimi koncerti v Evropi? Imaš občutek, da te ljudje razumejo?

Zdaj že kar nekaj let nisem nastopal na stari celini. Nekoč sem imel nekaj koncertov na Nizozemskem, v Angliji, Nemčiji in v Skandinaviji. Od tedaj je minila že cela vrsta let. Moja glasba je zelo povezana s poezijo, z besedili. Kot si omenil, je včasih težko igrati poslušalcem, katerih materni jezik ni angleščina. Eno leto sem obiskoval univerzo v Muenchnu in tedaj sem imel tam nekaj koncertov z majhno rockovsko skupino, vendar to niso bili moji pravi koncerti.

Še vedno živiš v Kanadi, pa vendar: kakšno je tvoje mnenje o ameriški politiki in kaj pričakuješ od novega predsednika?

Po prepričanju sem demokrat, zato bi na govorniškem odru kot predsednika raje videl Gora, toda pripravljen sem tudi Bushu dati priložnost; upam, da bo uspešen v službi miru in vsega sveta. Imam dvome o republikancih, vendar bo Bush šele pokazal pravi obraz.

Nam za konec zaupaš glasbene načrte? Upam, da ne bomo znova enajst let čakali na tvojo novo ploščo.

Upam, da bo vaši radovednosti hitro zadoščeno, saj že ustvarjam nov album z Jerryjem Douglasom (Douglas je odličen dobroist, znan predvsem v bluegrassu, op. a.), zelo sem vesel tudi najinih prihajajočih koncertov v tem letu. Zelo sem srečen, da znova ustvarjam v javnosti in se imam zelo lepo. Skratka, upam, da bo moja nova plošča kmalu izšla.

Jane Weber

DISKOGRAFIJA:

V diskografiji navajam vse redne albume Jesseja Winchesterja. Za prvo srečanje z njegovo glasbo vam najbolj priporočam prvenec iz leta 1970. Ker so bili na snemanju tudi nekateri člani skupine The Band z Robbiejem Robertsonom na čelu, je to resnično zelo ameriška plošča z eklektično glasbo, ki se vije od bluesa in soula do nežnejših countryjevskih melodij. Po mojem mnenju gre za tako kakovostno izdajo, da si zasluži celo primerjavo z nekaterimi Dylanovimi izdajami (The Basement Tapes?). Če bi radi zgoščen in kolikor toliko ustrezen vpogled v pevčevo zakladnico, vam priporočam kompilacijo založbe Rhino z naslovom The Best Of Jesse Winchester z osemnajstimi najbolj znanimi skladbami. Ocene v oklepaju so subjektivne. Vsi studijski albumi razen zadnjih dveh so v katalogu kanadske založbe Stony Plain (pri nas Intek) (www.stonyplainrecords.com; Box 861, Edmonton, AB, Canada, T5J 2L8), zadnja dva pa sta izšla pri založbi Sugar Hill (pri nas Big Bang) (www.sugarhillrecords.com; PO Box 55300, Durham, NC 27717-5300, USA). Zbirka Winchesterjeve poezije The Jesse Winchester Collection - Anthology of Lyrics (Compiled by Alan Freeman) je za zdaj dosegljiva samo po internetu na strani www.microtec.net/jwinch/index.html.

Jesse Winchester (Stony Plain, 1970) (10)

Third Down, 110 to Go (Stony Plain, 1972) (10)

Learn to Love It (Stony Plain, 1974) (9)

Live at the Bijou Cafe (Bearsville, 1975) (8)

Let the Rough Side Drag (Stony Plain, 1976) (9)

Nothing But a Breeze (Stony Plain, 1977, trenutno nedosegljiva) (8)

A Touch on the Rainy Side (Stony Plain, 1978) (9)

Talk Memphis (Stony Plain, 1981) (8)

Humour Me (Sugar Hill, 1988) (8)

Gentleman of Leisure (Sugar Hill, 1999) (9)