Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Saga o pianistih (17. del)

Ko zaškriplje ...

Britansko združenje za medicino izvajalskih umetnosti (British Performing Arts Medicine Trust - v nadaljevanju BPAMT) med najpogostejšimi težavami, ki jih srečujejo glasbeniki, navaja poškodbe zaradi pretiranega ali napačnega igranja, težave s sluhom, skrb za glas, tremo pred nastopi, težave s kožo, z zobmi, vnetja kit, boleče sklepe in depresijo.

Leta igranja na instrument ter nastopanja poleg vseh prednosti prinašajo glasbenikom tudi vrsto težav, ki so lahko psihičnega in fizičnega izvora in jih je slej ko prej potrebno zdraviti: včasih z običajnimi medicinskimi postopki, drugič pa bolj s tehnikami telesa, kakršne so Alexandrova tehnika, Feldenkreis, joga, kineziologija ... BPAMT že več kot desetletje omogoča glasbenikom anonimno, zelo poceni - včasih tudi zastonj - zdravljenje težav, saj te glasbenike velikokrat že tako hudo prizadenejo, da zaradi tega trpi tudi uspeh njihovega nastopa. Podobna združenja imajo tudi v Ameriki in v drugih evropskih državah, od katerih je še posebej potrebno omeniti nemški Hannover. Na tamkajšnji Akademiji za glasbo in gledališče namreč deluje Inštitut za glasbeno fiziologijo in medicino izvajalskih umetnosti, kjer se študentje učijo, kako pomagati glasbenikom, ki so v težavah. Zametki inštituta so bili ustanovljeni že leta 1974, medtem ko v Sloveniji še danes nimamo podobne institucije ter je zelo malo specialistov, ki bi dobro poznali specifične težave glasbenikov - izjema je morda specialistka (bojda ena sama v Sloveniji), ki pomaga pevcem pri težavah z grlom in glasilkami. Tudi pianisti se ne moremo ogniti vsem težavam; naj omenim le fizične težave in poškodbe, zaradi katerih je marsikateri pianist tudi preusmeril svoje poslanstvo: bolečine v vratu, hrbtenici, vnetja živcev in kit na roki, razpokana koža na prstih (Alfred Brendel ima, odkar pomnim, na vseh fotografijah blazinice prstov oblepljene z obližem) ...

Koristne nasvete za to, kako se je moč ogniti vsaj nekaterim od teh težav, lahko najdete v članku, ki ga je za Sound Feelings Publishing, Reseda, California, napisal Howard Richman (http://www.soundfeelings.com/free/pain-prevention.htm), prevod članka pa lahko preberete kar v Muski.

Howard Richman: Namigi za preprečevanje bolečin pri pianistih

Preproste spremembe v klavirski tehniki bodo preprečile poškodbe pri vseh, ki igrate na instrumente s tipkami. Te koristne nasvete lahko dobite zastonj pri Sound Feelings (Zvočni občutki). Če vaše igranje na klavir ni tekoče, avtomatično in sproščeno ter ga spremljajo bolečine, potem delate nekaj narobe. Informacija, ki jo boste dobili, razlaga, kako izboljšati biomehanično učinkovitost ter sprostitev in kako se ogniti nesproščenosti zgolj z nekaterimi majhnimi spremembami pri vašem pristopu do klavirja. Ti nasveti zagotavljajo potrebno podporo postopkom medicine izvajalskih umetnosti, ki odpravljajo poškodbe in zagotavljajo, da se bolečina ne bo povrnila.

Igranje brez bolečin bi moralo biti sproščeno.

Igranje brez bolečin bi moralo potekati konstantno, avtomatično in brez napora. Na žalost je zaradi načina poučevanja igranje brez bolečin že kar redko, in namesto da bi bilo sproščeno, postane oprezno in težko. Za to obstajajo številni razlogi.

Kombinacija dveh metod ponuja največ koristi.

Zelo sem hvaležen, ker je moje učenje klavirja spremljalo nekaj največjih učiteljev klavirja, predstavnikov 'ruske šole' in 'nemške šole' klavirske tehnike. Na splošno ruska šola uči, kako igrati s težnostjo in sproščenostjo. Nemška šola pa uči, kako igrati s pravo pozicijo roke in z učinkovito prstno igro. Obstajajo tudi druge klavirske 'šole', toda te so največkrat le kombinacija obeh opisanih šol. Vsak pristop ima dobre in slabe strani. V lastno klavirsko igranje in poučevanje sem vključil dobre sestavine vsake šole in izločil slabe. Rezultat je okvirni načrt za biomehanično učinkovitost.

Prizadevajte si za pravilno postavljanje pozicij roke in sprostitev.

V svojem bistvu je klavirsko igranje brez bolečin odvisno od dveh osnovnih elementov:

1. postavljanje pozicije;

2. sprostitev.

Ljudje, ki strogo sledijo nemškemu pristopu, so zelo dobri pri postavljanju pozicije roke, igranju blizu tipkam, toda zanemarjajo sproščanje roke v rednih intervalih. Tako napetost narašča in vodi k poškodbam. Ljudje, ki strogo sledijo ruskemu pristopu, so že v začetku odlični pri sprostitvi, toda delajo pogoste napake, saj njihove roke preprosto niso pripravljene, da bi se oddaljile od tipk. To posredno sčasoma vodi k tesnobi in napetosti, ki povzroča bolečino in poškodbo.

Najprej se učite H-durovo lestvico!

Velikokrat je napaka narejena že ob samem začetku klavirskega poučevanja. Največ učiteljev uči C-durovo lestvico že pri prvi lekciji. Res je, da je na intelektualni ravni to najlažja lestvica, saj nima nobenih predznakov. Toda s fizičnega vidika je lestvica najtežja, saj je razdalja, ki jo mora doseči palec med notama E in F, veliko večja kot pri H-durovi lestvici (ki jo zelo rad naučim najprej). S tem študenta za vse življenje navajamo na slabe navade, saj tak način spodbuja najslabše kvalitete obeh šol. Že na začetku se študent uči, pod kakšnim kotom obrniti roko, da lahko najde pravo pozicijo za palec, namesto da bi samo podstavil palec pod roko, ki se ne giblje. Prav tako obvezni 'zaokroženi prsti' ne dajo prostora za pridobivanje naravnega občutka za sprostitev. Bolje bi bilo, če bi sprva učili raztezanje palca in vaje za sprostitev roke.

Sedite dovolj daleč od klavirja.

Razdalja od klavirja je bistvenega pomena za igranje brez bolečin. Največ ljudi sedi preblizu klavirja in napačno utrdijo predstavo, da je to pravilna razdalja. Opazujte se, če morda med igranjem neprestano dvigujete ramena. To je ponavadi zato, ker sedite preblizu in vaše telo preprosto blokira mobilnost rok. Najboljši nasvet je, da preverite, če se lahko vaši komolci dotaknejo drug drugega, medtem ko vaši prsti ležijo na belih tipkah pred vami. Če tega ne dosežete, morate sesti dlje od klavirja.

Sedite tako, da so vaši komolci nekoliko pod nivojem klaviature.

Višina je prav tako izjemno pomembna. Največ ljudi sedi previsoko ali prenizko. Resnično upamo, da bi imeli več spoštovanja do naravnega tipa telesa. Imate dolge noge ali dolg trup? Običajno imajo ženske dolge noge in kratek trup, moški pa obratno. Težava je v tem, da je klavirski sedež prirejen za osebo s kratkim trupom. To pomeni, da bo imela oseba z visokim pasom težnjo nagibanja prek klavirja. Zakaj je to slabo? To pomeni, da so komolci postavljeni nad višino klaviature, medtem ko bi v resnici morali biti postavljeni nekoliko pod višino. Roka, zapestje in podlaket bi morali biti v ravni liniji, da bi omogočili kar najmanj trenja na kite nadlakti, ki pravzaprav nadzorujejo kontrolo prstov. Ljudje, ki sedijo previsoko, prenizko ali igrajo z visokim zapestjem, dobijo ponavadi sprva bolečino, na koncu pa lahko tudi vnetje kit ali sindrom 'zapestnega predora'. To je v resnici nepotrebno! Rešitev je v klavirski klopci, ki ji lahko prirejamo višino, ali pa sedimo na stolu, tako da lahko naravnamo pravilno višino.

Naprej vadite v hitrem tempu!

Še en tradicionalen mit živi, da je najprej treba vaditi počasi in nato postopoma igramo vedno hitreje. Težavno je, ker nekaterih slabih navad ne opazimo (povečana napetost, slab prstni red), saj se ob igranju v počasnem tempu ne pojavijo. Toda ko tempo postane hitrejši, je vsa ta nekoristna koreografija že vgrajena - in takrat je že prepozno. Bolje bi bilo, če bi že od začetka vadili zelo hitro, v malih skupinah, da bi dobili boljši občutek, kakšne prstne rede in kakšne pozicije rok bomo potrebovali. Nato se vrnite in počasi vadite, z novim spoznanjem v sebi.

Mehkejše ter tišje je enako hitrejšemu.

V zadnjem času se zgodi veliko poškodb, značilnih za ljudi, ki igrajo na električne klaviature. Morda bi mislili, da je na tipke, ki hitreje reagirajo, tudi lažje igrati, toda v resnici je težje. Večina ljudi ima namreč težnjo, da močneje pritisnejo, kot če bi igrali na naravno obteženih tipkah, da tako kompenzirajo pomanjkanje odpora. Prav tako nas zmedejo umetni nivoji zvoka. Zaradi elektronskega aspekta instrumenta se začnemo zanašati na resnični volumen v nasprotju z volumnom, ki ga zaznavamo. Če na primer snemamo, je končni nivo dinamike lahko zelo glasen, toda nam izvajalcem se glede na monitor zdi zelo tih. Zato instinktivno poskušamo igrati močneje, da bi ustvarili glasnejši zvok, vendar v resnici sploh ne pomaga. Medtem pa, ko igramo glasneje, postajajo naši prsti tudi vse bolj okorni. Bolj okorni so prsti, več bolečine in škode povzročimo sami sebi. Rešitev je v tem, da si med igranjem v mislih ves čas ponavljamo, da je 'tišje in mehkejše enakovredno hitrejšemu'. To ohranja mišičevje zelo sproščeno. Naj nivoje določajo tehniki za mešalno mizo.

Ko boste v sebi učvrstili pravilne navade, boste sposobni igrati zaporedoma ure in ure, ne da bi se utrudili.

(Prihodnjič: pianist A. B. Michelangeli v spominih njegove študentke, nemške pianistke Lotte Jekéli.)

Howard Richman je pionir pri uveljavljanju metod poučevanja v glasbenem izobraževanju in od leta 1976 managementa na področju stresa. Je avtor popularne knjige Super Sight - Reading Secrets (Skrivnosti uspešne a vista igre). Študij klavirja je končal v Los Angelesu na University of California ter pridobil naziv magistra lepih umetnosti na California Institute of the Arts. Njegova posebnost je, da pomaga ljudem premagati najbolj trdovratne blokade.

Damjana Zupan