VLADISLAV DELAY

Anima

Mille Plateaux, 2001

Zopet smo v nekem vzporednem svetu, ki tvori remiksano in podaljšano 'dubovsko' verzijo našega vsakdana. Časovne sfere so tokrat zmedene do kraja, zvoki pa so takšni, kot da bi se že dolgo časa vlekli čez cele popoldneve. Za poslušalca spet izginejo mejniki časa in prostora, tako da se potopi v mirni ocean zvoka, ki mu ga zagotavljata nosilec zvoka in reprodukcijska naprava, ki napolnjujeta najbolj oseben življenjski prostor. Na koncu se sprašujemo, če so se časovni standardi zares spremenili in nam dopustili delež neskončnosti ali pa se v laserskih gramofonih pojavlja le zadnji izdelek vedno prisotnega finskega producenta Vladislava Delaya. Ni nam bilo treba dolgo čakati na naslednjo izpoved. V presenetljivo kratkem obdobju leta in pol mu lahko pripišemo kar sedem albumov in lepo število malih plošč z najrazličnejšimi žanrskimi vsebinami. Anima se še najbolj očitno spogleduje z albumom Entain, ki je prav tako izšel pri frankfurtski 'intelektualni' založbi Mille Plateaux. Množica zvokov je skoraj identičnih, le da so postavljeni v drugačnih, novih razmerjih. Lahko celo sklepamo, da poslušamo le podaljšano in ponovno interpretirano verzijo istega, že slišanega gradiva. Album namreč sestoji iz enega samega posnetka, ki je dolg dobrih šestdeset minut, tako da zapozneli zvoki nekje proti sredini zares začnejo delovati neverjetno hipnotično. Delay največ energije zopet posveča drobnim detajlom, ki od poslušalca zahtevajo veliko mero pozornosti, medtem ko se v prvem planu odvija že dobro znana godbena mešanica abstraktnega, minimalističnega duba in subtilnega manipuliranja z efekti. Vladislav Delay je zelo dobro podučen novodobni 'dub mojster'. Album Anima je obsežen, do neskončnosti razpotegnjen in ponovno predvajan ambientalni 'jam session'. Nikakor ne vstopamo v lahkotno poslušanje, saj nas glasba zahteva samo zase. V tesen odnos, ki ga vzpostavimo v dobri uri, kolikor traja Anima, ne sme biti vključena nobena stvar, ki obstaja izven našega slušnega sveta. Verjetno je bila skladba v celoti posneta v nekaj poskusih, brez ponovnega nasnemavanja, povsem možna je tudi razlaga, da poslušamo del nastopa. Ti namreč trajajo tudi po tri ure, Delay pa se v tem času igra z različnimi variacijami enega in istega zvočnega trenutka ter z nenadnimi izbruhi 'feedbacka', ki ga povzročajo preveč intenzivno uporabljeni efekti. Anima črpa vsebine iz preteklega Delayevega dela, tako da moramo album dojemati kot zelo razpotegnjeno, minimalistično verzijo že tako redukcijskega zvočnega dela. Vladislav Delay nam s tem ne kaže nobene nove producentske zamisli, ampak le razkazuje alternativne razsežnosti, v katere pošilja svoje že narejene zvočne vire.

Jure Matičič