Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: LukaZ

DIEB 13

Restructuring

Charhizma/ORF, 2000

Dieb 13 alias Dieter Kovacic spada v mlajšo generacijo godbenih kreativcev, ki za primarni zvočni vokabular uporabljajo manipulativne posege z nosilci zvoka. Njegov medij je gramofon, ki ga uporablja kot glasbilo, s tem pa se radikalno oddaljuje od pretiranega fetišizma sodobne popularne godbe in vloge, ki jo pripisujejo didžeju v sodobnih plesnih godbah. Kovacic je dedič avantgarde, tiste, ki je konec tridesetih let prvič uporabila gramofon kot glasbilo (John Cage v delu Imaginary Landscape No. 1!), in tudi tiste, ki je gramofon kot glasbilo prelila v improvizirane godbe (Christian Marclay, John Oswald, Martin Tetreault in Otomo Yoshihide kot najvidnejši predstavniki).

Dieter Kovacic ima več zvočnih obrazov, s tem pa je zelo nepredvidljiv in težko ulovljiv določeni glasbeni estetiki. V številnih projektih se skriva za raznolikimi psevdonimi, med katerimi je najbolj znan predvsem Dieb 13 (ujamete ga lahko tudi kot Kovacica, Dieb 14, Dieter Bohlen ...). Pod tem imenom ustvarja zvočne pokrajine, ki temeljijo na konceptu restrukturiranja zvočnega materiala v povsem nove entitete. Te so našle plodna tla predvsem v zavetju mlajše dunajske »avantgarde«, ki jo sestavljajo jazzerji, improvizatorji, sodobni skladatelji, binarni elektronski destruktivci, »laptop« glasbeniki in multimedijski manipulanti, zbrani pri založbah Durian, Mego in Charhizma.

Slednja je v sodelovanju z nacionalno medijsko hišo ORF izdala tudi njegov prvi pravi »dolgometražec« Restructuring, ki ponuja dva daljša zapisa zvoka. Prvi je nastal leta 1999 na graškem festivalu Musikprotokoll, drugi pa lani na Dunaju. Formlos je zapis polurnega živega nastopa, kjer Dieb 13 z več gramofoni operira zvočno bazo sodobnikov (Christian Fennesz, Bernhard Lang, Marina Rosenfeld ...). Zvoki so večinoma elektronske abstrakcije, motnje, oscilacije, modulacije in agresivni hrup v maniri japonske noise estetike, zlite v impulzivni zvočni izraz, narejen v tipični maniri »cut and paste« - reži in lepi. Hitri in odrezavi manevrski prijemi (najradikalnejši rez D 13 vpelje z nenadnim vpadom agresivnega hard core izliva Sonic Youth in Yamatsuke Eya s plošče TV Shit) lomijo tok zvočnosti, s tem pa krepijo suspenz in nepredvidljiv lok soničnih izletov. Formlos je po tehniki (manipuliranju s hitrostjo obratov in smerjo vrtenja, hitri, nenadni prehodi ...) in po estetiki (hrupnost, rearanžiranje zvokov in konstruiranje krajših zvočnih kolažev) blizu »plunderphoničnemu« pristopu Johna Oswalda in zgodnjim delom Christiana Marclayja. Druga zvočna pokrajina je precej bolj subtilne narave, D 13 pa se tu oddaljuje od potez »reži in lepi« ter se bliža zvočnim principom Martina Tetreaulta in novejšim diskurzom Otoma Yoshihide (usmerjenost k redukciji in zvočnemu minimalizmu, k ustvarjanju komaj slišnih zvokov ter uporabi zvočnosti samega gramofona s pomočjo mešalne mize in ojačevalcev ter ustvarjanju zvokov z manipulativnimi posegi z iglo). Skladbo nosi počasi se razvijajoč tok, ki prehaja od tihih zvočnih motenj, šumov in pokov do kratkih ritmičnih izlivov v sozvočje »večplastne glasbe«, kjer se elektronski zvoki subtilno zlivajo z zvoki godal in s freejazzovskimi izpadi.

D 13 nam v godbeni rekonstrukciji praktično predstavlja krajši diskurz rabe gramofona v improvizaciji. Od sodobnikov ga razlikuje predvsem delikatna in občutljiva izbira zvočnega gradiva, ki ne podlega žanrskim okvirjem, jih ne parodira ali izrablja, pač pa ustvarja samosvoj glasbeni jezik, najsi bo v solo izdelkih ali kombinacijah z različnimi glasbeniki (denimo v kvartetu Efzeg). S to ploščo se dokončno prebija v prvo ligo gramofonskih manipulantov, zapisano malce bolj perverzno: gramofonskih glasbenikov.

LukaZ