Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
VIEUX DIOP
ViaJo
Triloka Records, 1999
VIEUX DIOP
Afrika Wassa
Triloka Records, 2000
Dva albuma, izdana v zadnjih dveh letih pri novi ameriški založbi, ki smelo oblikuje katalog tako imenovane world music, ponujata mednarodni preboj še enega zanimivega afriškega glasbenika iz severnoameriškega eksila. Vieux Diop je po rodu Senegalec, ki že od poznih osemdesetih let prebiva v ZDA. A tja ni prišel samo kot še en afriški mladenič, ki išče življenjsko srečo v tujini, ampak kot že oblikovan glasbenik, ki pa niti v domovini do tedaj ni imel posebne sreče s samostojno glasbeno kariero. Zato pa se je lahko predstavljal kot zgodnji sodelavec Youssouja N'dourja; je eden tistih, ki je glasbeno pot pričel v poznih sedemdesetih letih skupaj s tem senegalskim zvezdnikom. Poleg tega je Diop že od malega vešč igranja na koro, pozneje pa se je izuril tudi v igranju številnih drugih tradicionalnih glasbil; ne samo senegalskih in niti ne zgolj afriških. Kljub takšnemu slovesu pa se mu tudi v novi domovini skoraj deset let glasbeno ni premaknilo k uspehu. Posnetki, ki jih vsebuje njegova prva plošča za založbo Triloka, so bili namreč narejeni že leta 1994 v enem izmed ameriških studiev z lastno skupino ob pomoči nekaj uglednih gostov in studijskih glasbenikov ter pod nadzorom Briana Keaneja, ki je – kot kažejo podatki – nekakšen Diopov zaščitnik in glavni sodelavec, saj si je od tedaj prizadeval, da bi ga spravil k plošči in uspehu. Leta 1999 je tako izšel prvi, lani pa drugi album z njegovim podpisom. In res je škoda, da posnetki iz leta 1994 niso postali prej dostopni. Po kvaliteti izvedbe in vsebine se namreč uvrščajo v zgornji razred podobnih izdelkov, ki nastajajo v ZDA. V mnogo večji meri kot na lanskem albumu sta na njem prisotna tradicija in Diopova igra kore, skladbe pa so daljše in prežete z mnogo večjo količino prepoznavnega duha senegalskega etno popa. Izmed devetih skladb so kar štiri priredbe tradicionalnih griotskih pesmi, štiri je napisal sam, ena pa je že poskus nekakšnega »transžanrskega«, čeprav še vedno v afro popu ukoreninjenega hita z značilnim naslovom Banana, ki mu ga je pomagal napisati ter predvsem aranžirati že omenjeni Keane (ta je ob tem še multiinstrumentalist, predvsem klaviaturist in kitarist, s tem se izkaže zlasti na drugem albumu). A ne glede na kvalitete prvega so ameriški kritiki razglasili Starega Diopa za odkritje šele ob njegovem drugem albumu Afrika Wassa (New Africa), izdanem lani avgusta, ki se šele zdaj prebija tudi do evropskih medijev in kupcev. Jasno, povprečnemu ameriškemu sprejemanju »svetovnih glasb« je zagotovo bližji. Precej bolj kot prvi je točno »to«, saj se ob senegalskih in drugih afriških vplivih v skladbah prepoznavajo vplivi keltskega in ameriškega folka, reggeaja in seveda drugega svetovnega popa. V večini – vključno z obema potencialnima hitoma, naslovno Afrikan Wassa in popevčico Sing Lo-Lo - sta jih spisala Diop in Keane, preostanek pa je Diopov lasten. Skladno z omenjenim značajem glasbe je tudi zasedba sodelujočih glasbenikov, sestavljena iz ameriških, predvsem studijskih in iz v ZDA živečih afriških glasbenikov, atraktivnejša. Med njimi prepoznamo člane ritemske sekcije Paula Simona z albuma Graceland, predvsem pa izstopata kitarist in harmonikar Tony Cedras ter irska violinistka Eileen Ivers. A zaradi te fuzije različnih žanrov in popevke Sing Lo-Lo albumu ne moremo očitati cenenosti, saj omenjena pesem bistveno izstopa iz njegovega siceršnjega zvočnega okolja, to pa je aranžersko, izvedbeno in producentsko negovano do te mere, da lahko prepriča zelo širok krog poslušalcev.
Zoran Pistotnik