Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

ENTEN ELLER and TIM BERNE

Melquiades

Splasch, 1999

Enten Eller je ime, ki bi moralo tudi v teh krajih že davno zveneti znano, pa ni tako. Gre za še eno dobro varovano italijansko skrivnost; seveda dobro varovano pred poznavanjem v tej kulturni sredini, ki jo je že pred desetletjem opazno zapustilo zanimanje za sodobne evropske jazzovske in postjazzovske tokove. Samo nekaj dlje pa traja tudi kontinuirano delovanje te italijanske skupine, katere osišče je tolkalec Massimo Barbiero. Ta si je Enten Eller izmislil že davnega leta 1984 kot skupni naziv za sodobne jazzovske projekte, v katerih se je kot tolkalec ukvarjal predvsem z iskanjem in raziskovanjem odnosov med ritmi in tonalnostmi. Leta 1987 je izšel prvi album, podpisan s tem imenom, Melquiades, ki ga predstavljamo tokrat, pa je že šesti album Enten Eller.

Enten Eller so od ustanovitve večkrat zamenjali zasedbo, format kvarteta pa se je ustalil od sredine devetdesetih let. V tem obdobju so nastali tudi zadnji trije albumi - Medea, koncertni Trait d'Union in Melquiades -, ki tvorijo zaokroženo celoto in po ocenah poznavalcev pomenijo vrhunec njihovega dosedanjega dela. To je dobilo poseben pečat prav s sodelovanjem ameriškega pihalca Tima Berna pri realizaciji zadnjega albuma. Priznati moram, da smo nanj zadnje čase kar malo pozabili. Zato je srečanje ob tem albumu dvakrat prijetno presenečenje: najprej, ker ga najdemo v Italiji v krogu tako cenjenih glasbenikov, potem pa še toliko bolj zaradi konkretnega prispevka k vsebini. Berne se je z altovskim saksofonom povsem organsko zlil s siceršnjo zasedbo kvarteta. Čeprav že sam pripis na albumu pravi, da je bil pri projektu Melquiades gost, pa v dovršenem nastopu, stopnji uigranosti, improviziranih interakcijah z drugimi soigralci ter s solističnimi intervencijami deluje kot dolgoletni stalni član zasedbe. No, za to, da se je tako dobro ujel, imajo zagotovo zasluge tudi člani Enten Eller. Ob Massimu Barbieru sta še dva, ki spadata v ožjo skupino najboljših instrumentalistov sodobnega italijanskega jazza: trobentač Alberto Mandarini in basist Giovanni Maier. Četrti član je manj znan kitarist Maurizio Brunod; a njegov prispevek za album Melquiades ni nič manj pomemben. Nasprotno: prav električne in akustične kitare ter elektronske zanke dajejo zvoku te skupine pomembne sveže razsežnosti, v katerih se nato vzpostavlja izborna medigra trobente in altovskega saksofona ter tke trdna ritmična in harmonska podlaga kontrabasa in bobnov.

Medtem ko je album Melquiades čakal na predstavitev, ni le obdržal ustvarjalnega naboja, zaradi česar je sploh vreden te pozornosti, pač pa je v Italiji in drugod po Evropi dobival odlične ocene. Zato menim, da je odločitev za predstavitev z manjšo zamudo več kot na mestu.

Zoran Pistotnik