DAVID GRISMAN and TONY RICE

Tone Poems

Acoustic Disc/Mel Bay, 2000

Zbirka Tone Poems, ki jo je na začetku devetdesetih let zasnoval David Grisman, je pred kratkim doživela že tretje nadaljevanje. Zadnjo izdajo iz tega cikla smo vam v Muski že predstavili in le spletu okoliščin se gre zahvaliti, da smo predstavitev začeli pri zadnji, ne pa pri prvi izdaji, ki si mogoče od vseh zasluži največ pozornosti. Prva plošča z naslovom Tone Poems in oznako ACD-10 je izšla leta 1994, prav zaradi prodajnega uspeha pa je pred kratkim doživela tudi posebno zvočno in notno izdajo, ki jo sestavljata CD in lično oblikovana notna knjiga, ki jo je pripravila znana knjižna založba Mel Bay (4 Industrial Drive, Pacific, MO 63069-0066, U.S.A.; www.melbay.com). O vsebini tega albuma vse pove že podnaslov: The Sounds Of The Great Vintage Guitars and Mandolins. Gre torej za zbirko skladb iz bogate zakladnice ameriške glasbe, zaigranih na starinska glasbila, na tako rekoč neprecenljive kitare in mandoline, ki pa jih Grisman in njegovi glasbeni prijatelji ne malikujejo kot muzejske eksponate, ampak nanje raje igrajo, saj glasbilo le tako ostane pri življenju. Kitara in mandolina sta imela v ameriški glasbi vedno vidno in pomembno vlogo, zato Grisman in Rice verjetno nista imela večjih težav pri izbiri repertoarja, v kar nas lahko prepriča že izjemna fluidnost in poslušljivost plošče. Skladbe se namreč kar nezadržno valijo iz zvočnikov in poslušalcu se včasih zdi, da sta jih Grisman in Rice preprosto stresla iz rokava. Njuno igranje je tako popolno, da poslušalec skorajda ne opazi, da je skoraj vsaka skladba zaigrana z drugimi glasbili, ki sta si jih Grisman in Rice sposodila pri celi vrsti zanesenjakov. V večini gre za klasične skladbe določenega glasbenega sloga. Če govorimo na primer o slogu igranja na akustično kitaro s trzalico, je najbolj reprezentativna skladba Wildwood Flower (The Carter Family). Če želimo izvedeti, kdo je v bluegrassu določil in razvil vlogo mandoline, pa si lahko zavrtimo skladbo Watson Blues (Bill Monroe) in tako naprej. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je Grisman kot vedno poskrbel tudi za dober zvok in za primerno zastopanost avtorskih skladb, v katerih vse prej nakazane vplive preoblikuje v nekaj novega. Če vas tovrstna glasba podrobneje zanima, vam kajpak priporočam tudi notno izdajo omenjene založbe Mel Bay, ki je za nameček dosegljiva v kitarski in v mandolinski različici. Zaradi Grismanovega improvizatorskega pristopa do glasbe bi utegnili zastriči z ušesi celo ljubitelji jazza (Acoustic Disc, Box 4143, San Rafael, CA 94913, USA; www.dawgnet.com).

Jane Weber