INKBLOT

The Language Game

Tomlab, 2000

Jeremy Ballard, doma iz predmestja Dallasa v Teksasu, se je začel ubadati z elektronsko glasbo in sintetizatorji pred pol desetletja, star 17 let. V soseski ni našel somišljenikov, zato je začel ustvarjati glasbo kar sam zase. Z začetkom univerzitetnega študija si je nadel projektno ime Inkblot in začel nastopati po kavarnah, galerijah, lokalnih radijskih postajah in domovih znancev. Do danes za glasbena popotovanja še ni uporabil računalnika, temveč ima raje svoj glasbeni stroj, sestavljen iz semplerjev, sekvencerjev in sintetizatorjev. Komade snema v realnem času in neposredno na DAT, vse, dokler ne najde pravega zvoka in ritma. Včasih pa elektronsko generirane zvoke popestri s pravimi, akustičnimi in basovskimi kitarami. Nemška založba Tomlab, ki je izdala Inkblotov prvenec, umešča plošček nekam med elektro in postrock.

Tako! Zdaj, ko sem na kratko opravila s tehnikalijami in morda nujnim podatkovnim ozadjem glasbe, lahko priznam, da sem že kar mnogo vnaprej izdelala načrt, da suhost informacij odkljukam z enim samim odstavkom ter se nato iz domene golega kritiškega Ratia preselim k Utripu in Utrinkom. Inkblotove elektroakustične glasbene pokrajine me namreč niso izzvale v Intelektu, četudi so me izzvale. Tako je razum presenečeno ugotovil zasidranost Inkblotovih otožnih melodij v moji zavesti nekje pri tretji kontrolni točki neke nedeljske tekme v orientacijskem teku. Torej: pridrvim do tretje kontrole, jo hitro označim na kartončku, pogledam na zemljevid za smer proti četrti kontroli in – bum! – se nepričakovano znajdem v družbi Inkblotove As if there was reason to our chatter. Sončna in topla nedeljska krajina ljubljanskega obrobja, ki me je obkrožala, je bila prebujajoča se spomladanska nagajivost. Inkblot pa svojo krajino raje slika v mehkih pastelnih barvah, ki jih z dodatki sive včasih oropa še tisto malo valerov, kar jih primarno nosijo v sebi. A krajina je vedno takšna, kakršno si pripravljen videti in doživeti, ni tako? Zato me je v tistem trenutku toliko bolj presenetila melanholija, ki se je zavrtela v le meni slišnem džuboksu, glede na svojevrstno evforijo, v kateri sem lebdela, ter visok srčni utrip, s katerim sem si po žilah gnala prepotrebne doze kisika.

The Language Game je po svoje zgodba prav o evforiji, ki je nekdo ni uspel doživeti, in o globokem vdihu, ki nekako ni uspel izpovedati tistega, kar so hotele misli. Inkblot nam v začetku zadnjega komada plošče, Greyscaled, zamomlja, zakaj je tako: »I'm so frightened of the way you are, and it's in the way that you see me.« Torej, tisti »Drugi« odseva zaprtost tvojega oklepa, a to te še bolj ustraši. Znajdeš se v začaranem krogu osamljenosti, iz katere hočeš zbežati, a te vedno nekaj lopne po glavi, da se razočarano vrneš v varni bunker. In nato te je strah zopet pokukati ven. Četudi neizgovorjene, ostanejo besede nekje v zraku; ugotavljaš, kako širok je lahko pojem »jezika«, ki z izdajalsko igrivostjo sega onkraj besed, v telo, držo, energijo, pogled. Zato tudi molk govori, pravzaprav še predobro sporoča tisto, česar se bojiš.

Od rahlo zoprnega začetnega elektronskega brnenja se do konca plošče premaknemo do zvoka posnetega brezbesedja. Znajdemo se poleg mikrofona, odprtega v »nedogajanje« v nekem zelo sklenjenem, majhnem prostoru. Slutimo obstoj sveta tam zunaj, a se tja ne premaknemo. Obtičimo nekje vmes, ko zajamemo sapo, a nato ne spregovorimo. V tem medprostoru Inkblotovi ritmi nikoli ne postanejo zadosti plesni, melodije pa ne zadosti spevne. Ampak glasba kljub temu komunicira, medtem ko išče razumevajočega in sprejemajočega prijatelja. Res je, da je samoočiščevalna funkcija Inkblotovega muziciranja nesporna ter da o njej pričajo tudi – začuda! – zelo počlovečeni, situacijski naslovi skladb. Res je tudi to, da iz polodprtega kovčka, ki ga najdemo na naslovnici albuma, pricurlja veliko obetajoče toplote, kakršne ne bi pričakovala od urbanega okoliša teksaških pokrajin in elektronike. Melanholija je zato pravšnji izraz, ki ga z lahkoto potegnemo iz postrockovskih domen in z njim pobarvamo Inkblotovo elektro godbo.

Katarina Višnar