M'BADY KOUYATE

Soutoukoun

Label Bleu/Indigo, 1999

Mislim, da je čisto prav, da se tudi tokrat držimo stare civilizacijske maksime, da je krivice treba slej ko prej popraviti: pa čeprav gre takšno ravnanje pogosto na račun predstavitev aktualnejših diskografskih izdelkov. Res je, da kar lepo število novejših, kvalitetnih in bolj razkričanih afriških albumov čaka na oceno na teh straneh, a sem se vendarle odločil, da z nekaj besedami opozorim na album, od izida katerega sta minili slabi dve leti, od nastanka posnetkov zanj pa že kar slaba štiri leta. Kajti vsaj tri sestavine, povezane z njim, govorijo o njegovi dolgoročnejši vrednosti. Prva je globoka zakoreninjenost glasbenega pristopa, ki prežema vsebino, v najžlahtnejši kulturni tradiciji ljudstev, ki naseljujejo severozahodne predele Afrike. Druga je vrhunski status, ki ga priznavajo v domačem okolju mojstru kore, čeprav ga do sedaj sploh nismo imeli priložnosti slišati, saj je to še vedno njegov edini nam dostopni album. In tretja je seveda sama kvaliteta glasbe. Vse skupaj ponuja spoznavno soočenje z vrhunskim obvladovanjem in interpretacijo lastnih skladb enega največjih mojstrov mandinške kore M'Badyja Kouyateja.

M'Bady Kouyate je še eden izmed tistih afriških glasbenikov, ki bi ostal povsem neznan zunaj domačega kroga, če ne bi leta 1997 nastopil na festivalu MASA v Abidjanu na Slonokoščeni obali ter z nastopom navdušil francoskega založnika do te mere, da ga je naslednji dan odpeljal v tamkajšnji Studio JBZ, kjer je skupaj z akustičnim ansamblom v enem samem zamahu posnel to, kar je mogoče slišati na albumu. Tako o njem samem in njegovem delu vemo samo tisto, kar je zapisano na ovitku: da je Gvinejec, čigar predniki so po rodu iz Gvineje Bissao; da je iz stare griotske družine; da je dolgoletni umetniški direktor Nacionalnega tradicionalnega simfoničnega ansambla Republike Gvineje, ustanovljenega davnega leta 1960; seveda pa je še posebej cenjen kot glasbeni svetovalec, zagovornik in preučevalec griotske tradicije ter borec za mir. Najprej pa je seveda eden najbolj cenjenih mojstrov kore v tem delu Afrike ter vodja številnih lastnih skupin.

Ena takšnih je njegov akustični ansambel, s katerim je naredil posnetke za ta album. Že sam po sebi izjemen pojav, saj v njem igrata še dva »korista«, ki se prav tako pišeta Kouyate: Ba, kot kaže, ni z njim v nobenem bližnjem sorodstvu, pač pa je Sekou njegov sin; v času snemanja tega albuma je imel šele 14 let. Dioulde Camara igra bolon, ki je nekakšen basovski sorodnik kore; v tovrstni glasbi ima vlogo, ki je še najbližja akustičnemu kontrabasu v jazzu. Zraven pa je še pevka Diariou Kouyate, tudi sicer cenjena gvinejska griotinja, ki je tudi M'Badyjeva soproga. Tri kore, akustična basovska spremljava s korino sorodnico bolonom ter preplet ženskega in moškega petja – moški glas seveda prispeva M'Bady sam – so torej edine sestavine čarobne glasbe, ki se na albumu Soutoukoun pretoči skozi deset Kouyatejevih avtorskih skladb, narejenih v čisti griotski tradiciji. Zaradi teh kvalitet si velja ime mojstra M'Badyja Kouyateja zagotovo zapomniti.

Zoran Pistotnik