STEPHEN MALKMUS

Stephen Malkmus

Matador/Domino, 2001

CROOKED FINGERS

Bring On The Snakes

Warm, 2001

S sporazumnim razpadom skupine Pavement se je več kot simbolno končalo zlato obdobje ‘indie’ rocka. Na obzorju ni videti dostojnih naslednikov, Fuck so le preveč razseljeni, najboljši časi Guided By Voices so minili, medtem ko so Yo La Tengo, Mercury Rev in High Llamas odsanjali v druge sfere. Drugi so se razšli in posvetili samostojnim projektom, pred kratkim člani Archers Of Loaf, pred njimi že Pixies, Throwing Muses, Boo Radleys ...

Že pri Pavement je bil Stephen Malkmus glavni avtor glasbe in besedil, pevec in kitarist. Njegov prvenec imamo tako zlahka za nadaljevanje zadnjih plošč prejšnje skupine, predvsem albumov Terror Twilight in Wowee Zowee. Sedaj, ko ga spremlja le osnovna ritem sekcija, se je lažje izpostavil predvsem kot avtor pesmi in omejil tiste norčave izpade, ki so ločili Pavement od tisočerih drugih kitarskih skupin. S tem se je približal koreninam, tistim, ki so preproščino rock’n’roll izrazoslovja povzdignile v umetnost. Jedro njegovih pesmi običajno tvori razpoznaven kitarski prijem, ki ga nadgradi z domiselnimi preigravanji dveh ali treh kitar, ne prav daleč od početja newyorških legend Television (kvartet se v drugo vrača na odre). Ve, kje so meje kitarskih izletov, meje, ki držijo pesem pod enotnim naslovom. Uživa v igranju in uživa predvsem zase, v besedilih je nepretenciozen in iskriv, tudi ranljiv. Ima naraven dar za izpeljave melodij, spretno jih izmakne cenenim vzorcem, spelje na svoje. K stoični drži, samozavedanju in samoobvladovanju verjetno pripomorejo tudi leta. Ko se prizemlji, se približa Louju Reedu, a še vedno z nasmehom na ustih. Prihodnost (mu) je zagotovljena.

V nasprotju z Malkmusom je Eric Bachmann že med delovanjem v Archers Of Loaf silil po svoje. Dva prijetno odtrgana albuma pod imenom Barry Black sta napovedovala nepredvidljive smeri razvoja, zagotovo pa sta pokazala, da Eric prekipeva od zamisli, ki jih v rockovskem kvartetu ni mogel izpolniti. Crooked Fingers je skupina, kjer drži vse vajeti v svojih rokah, je avtor vseh pesmi in besedil, prav tako glavni izvajalec. Prav zato je album Bring On The Snakes zvočno preprost, osnovan na kitarskem slogu igranja fingerpicking z neznatnim odmerkom semplov, ki zgolj spremlja vokalno linijo (prav v obratnem razmerju kot na primer Gastr Del Sol). Pesmi so daljše pripovedi, urejene v skrbnih rimah in podane z natančnim vokalom. Moti lahko pretirano izražena artikulacija, nenaravna grlenost glasu, ki se želi približati zgodnjemu Tomu Waitsu ali Marku Laneganu. Morda je tako celo bolje, kajti ko sprosti glasilke in zapoje z naravnim glasom, se prelevi v folkerskega Bona Voxa.

In vendar, album prinaša nekaj uspelih pesmi, ki po ustroju spomnijo na najboljše Dylanove stvaritve, seveda s sodobnejšim izhodiščem. Na Erica Bachmanna bo potrebno biti še pozoren, naj objavlja plošče pod katerim koli imenom.

Janez Golič