JEFF MILLS

Metropolis

Tresor, 2000

Vsaka generacija se razvija v skladu z neko ideologijo in s prepričanji, ki jih posreduje preteklost in oblikuje sedanjost. Cyber generacija, ki se je rodila v sedemdesetih letih, izoblikovala v osemdesetih in dozorela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je odvijala okoli besede tehno. Tradicije jazza, avantgarde, diska, hip hopa, elektra in elektronske body glasbe so se združile s sivimi podobami osrednjega Detroita ter do potankosti sledile novemu pojmovanju odnosa do godbene zapuščine. Glasba je postala nekaj povsem drugačnega, odtujenega in skrajno futurističnega. Dobimo novi val afro futurizma, ki je s prenosi iz matične evropske celine najprej spremenil Detroit, Chicago in New York, nato pa se je še enkrat obrnil nazaj proti domu. Beli futurizem se je spremenil v črnega in se zopet vrnil na staro celino, oplemeniten z novimi pomeni in vsebinami. Godbi, ki je tako radikalno spremenila svet popularne glasbe, se je reklo tehno. Detroit nam je dal tri glavne generacije tehno producentov. Jeff Mills spada v drugo. Kot The Wizard je na študentskih radijskih postajah soustvarjal lokalno zgodovino zvrsti. Oddaje je posnel na trak, ki so ga nato predvajali z maksimalno hitrostjo. Mešanica je bila industrijska, saj so ikone prihajale iz samega srca avtomobilskega mesta. Črna mladina je po svoje interpretirala futuristično in utopično zapuščino bele ideologije in estetike izpred druge svetovne vojne. Socializem se je takoj po padcu ponovno rodil v ponavljajočih se ritmih podzemnih zabav in zapisih na črni plastiki. Pri tehnu gre za pogled daleč v prihodnost, po drugi strani pa za vztrajno tolmačenje preteklosti. Prav zato se Millsova vizija glasbe za legendarni film Metropolis Fritza Langa zdi kot nekakšno logično napredovanje njegovega dosedanjega dela. Mills je bil vedno nagnjen k opisovanju nečesa ogromnega in epskega, kar se je kazalo v številnih konceptualnih izdelkih. Glasbo je nadgradil z nepopravljivim upanjem v futurizem in neutrudnim teoretičnim razpravljanjem. Tako je bilo pri militantni skupini Underground Resistance, ki jo je Mills sestavljal skupaj z Mad Mikom Banksom in Robertom Hoodom, nadaljevalo se je tudi pri založbah Axis ter Purpose Maker, ki sta nastali nekaj let kasneje. Produkcija je minimalistična, pravilno grajena in germansko natančna. Mills dela arhitektonske zvoke in se navdihuje pri vseh možnih oblikovnih tradicijah. V tej smeri gre tudi glasba za film Metropolis. Mills ustvarja podlago za mehanično delovanje industrijskega kompleksa, dobro namazane in do pike natančne prestolnice prihodnosti. Nostalgičnost tridesetih let je spuščena skozi novodobne produkcijske prakse, tako da postaja Metropolis mešanica analognih čustev in mrzlih, ponavljajočih se udarcev velikega industrijskega stroja, ki kot nekakšen duh straši iz preteklosti. Zanimivo je tudi dejstvo, da se je interpretacije germanskih utopičnih sanj lotil ravno temnopolti producent, ki pa je verjetno bolj detajlno in intenzivno dojel smisel projekta, kot katerikoli akter iz 'stare' Evrope. Zato končujemo s pozivom, da Millsova glasba ne ostane samo v naših ušesih, ampak se v resnici pojavi v kinotečnih dvoranah. Novi zvočni Metropolis, postavljen ob bok vizualnemu staremu.

Jure Matičič