QUILAPAYUN

Lo Mejor De Quilapayun En Vivo En Chile

Alerce, 1999

Avgusta 1973 se je čilska skupina Quilapayun odpravila na evropsko turnejo. Gostovanje naj bi trajalo dva meseca, na koncu pa so člani ansambla v tujini ostali petnajst let. Vmes je namreč general Augusto Pinochet v Čilu izvedel vojaški udar in bombardiral predsedniško palačo, v kateri je umrl levičarski predsednik Salvador Allende. Quilapayun so bili, tako kot večina čilskih kulturnikov, aktivni podporniki njegove politike, zato jim je bilo povsem jasno, da vrnitev v domovino ni mogoča. Toliko bolj, ker je svet kmalu obkrožila novica o uboju kantavtorja Victorja Jare, ki ga je vojaška hunta najprej skupaj s študenti univerze odpeljala na osrednji štadion, nato pa so njegovo truplo našli na cesti. Quilapayun so z njim tesno sodelovali od ustanovitve skupine leta 1965. Ko so se torej nepričakovano znašli v eksilu, so tu samo še okrepili kulturno poslanstvo in postali ena najslavnejših latinskoameriških skupin, ki je v skladbah in na koncertih redno opozarjala na kršenje temeljnih človekovih pravic v Latinski Ameriki. Skupina se je nastanila v Franciji in iz te države osvajala ves svet.

Leta 1988 so se Čilenci odločili za konec diktature. Na referendumu so glasovali o tem, ali lahko diktator Pinochet še naprej kot edini kandidat kandidira na predsedniških volitvah, in se odločili proti. Ta zgodovinski referendum je bil oktobra 1988, septembra istega leta pa so se po dolgih letih tujine v Čile vrnili Quilapayun. Njihova vrnitev je bila vsekakor največja podpora opoziciji, prihod v domovino pa je pri članih ansambla sprožal hude dileme. Tujina je v dolgih letih naredila svoje. Vmes se je zamenjalo nekaj članov ansambla, glasbeniki so na tujem pognali korenine, razmere v domovini so bile še vedno negotove ...

Po koncu diktature je najprej v Čile za stalno prišel Eduardo Carrasco, eden od ustanoviteljev skupine, leta 1989 pa so se mu pridružili še drugi člani ansambla in imeli v Teatru California januarja tri zaporedne nastope, ki so ostali zabeleženi na zgoščenki z enostavnim naslovom Najboljše od Quilapayun – V živo v Čilu. Na koncertu so se skupaj zbrali trije ključni člani, Willy Oddo, Ruben Escudero in Eduardo Carrasco, repertoar pa je presek njihove zgodovine. Seveda je ob tej priložnosti močno prepleten s čustvi, pri izvajalcih in pri publiki. Zgoščenka ima zgodovinsko vrednost, konča pa se z znamenito skladbo El pueblo unido, ki ni postala le himna ansambla, ampak vseh levo mislečih ljudi po svetu, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih nasprotovali diktaturi v Čilu, pa tudi drugje po svetu. V spremni knjižici je zapisano, da je to verjetno najpomembnejši nastop skupine v vsej dolgoletni karieri. Tudi zaradi tega, ker so se v tistih januarskih dneh marsikomu uresničile sanje.

Marko Jenšterle