STEVE SWALLOW

Always Pack Your Uniform On Top

Watt/ECM/Statera, 2000

Za Steva Swallowa pravijo, da je basovski kitarist za basovske kitariste, to je navadno oznaka za človeka, ki je na svojem področju izjemno dober, vendar ne tudi opazen, tako da znajo njegove odlike ceniti predvsem poznavalci. To bo najbrž kar držalo, kajti seznam plošč (in glasbenikov), pri katerih je sodeloval, je izjemno dolg, medtem ko je njegovih avtorskih projektov sorazmerno malo.

Always ... je prvi po štirih letih, vendar brez težav dokaže, da Swallow v tem času ni izgubil zanj tako značilne mehkobe igranja (nekje sem prebral duhovito primerjavo, po kateri je Swallow edini basovski kitarist, ki se v glasbi ne obnaša kot slon v trgovini s porcelanom), obenem pa je zbral toliko novih skladb, da je z njimi zlahka napolnil ploščo, ki je nastala na koncertu v slovitem londonskem klubu Ronnija Scotta aprila 1999. Še več, zdi se, da je nova plošča njegova najmočnejša doslej, saj poslušalca z bopovsko osnovo in silovitostjo skoraj prilepi na stol. Pri tem mu je seveda v pomoč izvrstna zasedba, ki jo sestavljajo trobentač Barry Ries, saksofonist Chris Potter, kitarist Mick Goodrick in bobnar Adam Nussbaum: v Londonu so bili očitno v vrhunski kondiciji.

Tega tudi na posnetku ni mogoče preslišati, morebiti toliko bolj, ker je skoraj nemogoče izpostaviti eno ali drugo skladbo, tega ali onega solista, ampak plošča pritegne predvsem z izvrstno kolektivno igro in »kemijo«, zaradi katere jo je prijetno poslušati od silovitega začetka prek umirjenega srednjega dela do izrazito melodičnih sklepnih skladb Feet First in La Nostalgie de la Boue. S ploščo Always Pack Your Uniform on Top torej Swallow dokazuje, da je ne le izjemen basovski kitarist, ampak tudi zelo dober skladatelj in vodja zasedbe.

Jure Potokar