TORTOISE

Standards

Thrill Jockey/Warp, 2001

Standardi - nepisana merila in določila, ki si jih postavljajo glasbeniki z jasno vizijo lastnega početja? Vprašanje, ki so si ga člani čikaških Tortoise zagotovo večkrat postavili, potem ko so v matični zasedbi in v brezštevilnih projektih pošteno pregnetli znane in manj znane žanrske oblike. Torej, kam še, v precepu med že doseženim, preverjenim, željo po spremembi in navdihom, ki pride ali pa tudi ne? Kako sploh določiti meje izvirnosti, poslušljivosti in sprejemljivosti ter konec koncev ohraniti odgovornost do lastne preteklosti in pričakovanj poslušalcev, kupcev plošče?

S Standards Tortoise širijo meje razpoznavnosti. Če so jih prej v veliki meri določali nevsiljivi posegi elektronike, razpotegnjene in mehko zaobljene basovske linije ter umirjene tolkalske sinkope, so sedaj vloge posameznih glasbil pošteno premešane. Že uvodni, malodane bombastični izstrel kitarskega zvoka zavede. Tortoise so vedno raje izkoriščali učinek tišine, kot da bi igrali na preverjene karte vzburljivosti. Ko se umirijo, se razigranost pokaže v notranjem ustroju skladb. Te namreč tečejo svoj, še vedno naraven tek, kjer ‘vodilna’ tema vznikne in ponikne, se izmenja z melodijo, ki prodre nekje iz ozadja, morda teče dvoje, troje tem vzporedno, ne v harmoničnem razmerju, temveč kvečjemu pogojno modalnem. Standarni glasbeni termini so sploh na preizkušnji, saj je čistih linij komaj za vzorec. Kaj šele ritmične akrobacije, ki so jih Tortoise kar na rednem albumu prignali na raven remiksa. Le dolgoletno igranje in poslušalčevo privajanje zlijeta številne domislice v zaokroženo celoto, v skladbo, ki jo nezgrešljivo odigrajo le Tortoise skupaj, brez solističnih izkazovanj tehniških veščin. Sedaj bolj ‘živi’, zavedajoč se lastne vloge in kalupov, v katere so padli mnogi v studijske sposobnosti zagledani glasbeniki.

Njihova po horizontali in vertikali razgrajena glasba z obveznimi presenečenji še vedno sili čez rob ‘običajnega’ estetskega okusa, nekaj razpoznavnih in pravilno razporejenih melodij pa zagotavlja dovolj prijetno poslušanje. Lahko tudi z razmislekom, če povežemo nekatere naslove skladb (Eros-Six Pack- Monica) z zoprnimi aferami nekdanjega ameriškega predsednika. Ko je ameriška v nebo vpijoča demokracija na preizkušnji, je pravi čas za pretres razmer. Za angažma, ki ga Tortoise (ne gre pozabiti, večina članov je v osemdesetih letih delovala v rockovskih bendih) ‘zmorejo’ z zgolj instrumentalno glasbo. V celoti jim še vedno ostane naslovnica in na njej z rdečimi linijami prečrtana pomečkana ameriška zastava.

Vsekakor ponujajo več zamisli, kot bi jih po treh izvrstnih albumih še pričakovali. Le da so sedaj zgoščene v standardne dolžine skladb in vtisnjene v standardno dolg album. Vsaj to, če se že drugače izmikajo standardom.

Janez Golič