ILPO VÄISÄNEN

Asuma

Mego, 2001

Ilpo Väisänen nam je najbolj znan kot član finskega dueta Pan Sonic (prej sta se imenovala Panasonic, vendar sta morala zaradi tožbe, ki jo je vložilo istoimensko podjetje, spremeniti ime), ki je na sredini devetdesetih let začel odpirati popolnoma novo vrsto eksotičnega zvočnega raziskovanja v elektronski godbi. Ilpo Väisänen in kolega Mika Vainio gradita drobne trenutke elektrificiranega zvočnega spektra in jih sestavljata v nenavadne glasbene kolaže, ki v večini primerov spominjajo na delovanje najrazličnejših vrst generatorjev, organiziranih elektronskih mikroorganizmov in ritmičnih naprav, ki ne rabijo nujno glasbenim namenom. Tako sta denimo kot osnovo za skladbo vzela le zvoke mešalne mize, ki dela na 'suho'. Glasbo sta ustvarila le z vrtenjem gumbov in s premikanjem vzvodov. Iz neke interference, napake ali pa iz najbolj preprostega zvoka stvari okoli nas lahko nastane skladba z natančno sestavljeno strukturo. Podlago pogosto predstavlja tudi ritem, čeprav se lahko tudi ta spremeni v meglen oblak elektronskih motenj. Tako so nastali že štirje albumi, sodelovanje s skupino Suicide, s Charlemagne Palestine, s FM Einheitom ter številni stranski solo projekti, pri katerih je bil še posebej dejaven Mika Vainio (pod lastnim imenom, v Rancho Relaxo All Stars in kot Ø). Ilpo Väisänen je bil manj izpostavljen, tako da je album Asuma, izdan pri avstrijskih elektronskih skrajnežih založbe Mego, po svoje prijetno presenetil. V osnovi se Asuma ukvarja z enakimi vsebinami kot vsi drugi izdelki, povezani z duetom Pan Sonic. Ločnice najdemo le v drobnih poudarkih, ki ločijo specifične zamisli Ilpa Väisänena od skupnega dela z Miko Vainiem. Asuma je v celoti bolj tekoča in uglajena, komadi na albumu so statični, razvijajo se zelo počasi in postopoma. Prihranjena so nam vsa presenečenja. Pri tem se gradi neke vrste naelektrena napetost, ki nikoli ne eksplodira, ampak ostane pri tisti zadnji točki tik pred ... Nobeno dejanje ne doseže vrhunca, ampak se neopazno obrne k postopku dekonstrukcije, ki posamezne dele, iz katerih je sestavljeno, vrne nazaj v prvotno stanje. Na splošno smo priča zelo lepi in ugodni zvočni izkušnji, ki konec koncev idealno sodi v kultivirani del repertoarja založbe Mego.

Jure Matičič