Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: LukaZ

JOHN ZORN

Xu Feng

Tzadik, 2000

Vrhovnik, glavar se vrača v igrive vode. John Zorn, genijalec, manipulant in nedvomno še vedno sporna osebnost moderne godbe, se zopet posveča delu, ki ga je na veliko udejanjal od sredine sedemdesetih do sredine osemdesetih let. Zopet se posveča legendarnim stvaritvam »game pieces«, v katerih je s posebnimi, še vedno skrivnostnimi principi z jezikom improvizacije udejanjal principe skladanja, ne da bi s tem ukalupljal glasbenike. Ustvaril je občutljiva glasbena družbena okolja z lastnimi zakonitostmi in pravili, konsenzi, dinamiko in ekscesi. Imenitni eksperimenti so se sklenili z delom Cobra leta devetnajsto štiriinosemdeset, nato pa se je posvetil drugim dejavnostim. Lani pa je nenadoma pri svoji založbi izdal delo XU FENG s podnaslovom Game Pieces Vol. 1. Z njim se začenja nova serija dosedaj še nerazkritih »game pieces«, ki jih je Zorn ustvaril po Cobri. Ti pomenijo po njegovih besedah: »Premik od abstraktnega h konkretnemu, od teoretičnega k praktičnemu.« Gre za precej zoožane koncepte, naravnane k strogi zvočnosti s specifično instrumentacijo in s posebnimi »modifikacijami« - zvočnimi parametri, ki narekujejo zgoščeno, definirano godbeno dinamiko v sistemu. Zato so zvočno precej bolj definirani, v primeru Xu Feng z estetiko rockerskega idioma, s hardcorovsko izraznostjo, kitarskim noisom in trdo, agresivno ritmično dinamiko. Ta naj bi poosebljala dinamično ozračje kung fu akcijskih filmov, predvsem akcijskih prizorov in koreografij.

Prvi Zornov »game piece« je luč sveta ugledal davnega leta 1974, naslovljen Klarina. Večni raziskovalec, dedič sodobne avantgarde (Cage, Stockhausen) je z njimi skušal improvizaciji podati fleksibilen strukturni okvir, v katerem pa imajo glasbeniki improvizatorji možnost delati »kar koli in kadar koli hočejo«. Pri tem si je Zorn sposodil besednjak in pravila nekaterih športnih iger, ki same po sebi implicirajo pravila, tekmovalnost in dinamiko. V ta okvir lahko postavimo »game pieces« od Baseballa leta 1976 do zadnjega, kompleksnega Track and Field, predhodnika legendarne Cobre. Od začetnih osnutkov, začrtanih na tablah, je Zorn prešel do sofisticiranih metod ročne in obrazne signalizacije ter vse do komuniciranja z različnimi karticami – »stikali«, ki so omogočala komuniciranje med glasbeniki in z dirigentom. Zorn je s tem ustvaril dela, ki so dihala in izžarevala duha in ustvarjalnost udeležencev, glasbenikov, ki jim je bila tako ponujena individualnost znotraj strukture, nekaj nezaslišanega v klasični, notirani skladbi in v polju avantgarde. Zvočno je prišlo s tem do skrajno eklektične godbe, kjer se radikalno brišejo meje med glasbenimi žanri, ki v nobenem primeru ne dominirajo, temveč se v skrajnem primeru v hrupni estetiki maličijo in redefinirajo.

Pri plošči Xu Feng pa ni tako. Če sledimo evolucijskemu okviru razvoja »game pieces«, lahko zvočne nastavke izluščimo iz dela Locus Solus, nadaljnje pa iz zapuščin Naked City in zasedbe Painkiller. Gre za Zornovo fascinacijo nad ekstremnimi glasbenimi praksami, ki se navdihujejo v estetikah hard cora, grind cora in death metala, pravzaprav ponazarjajo njegovo držo do hrupa kot elementa, »ki poslušalca šokira«, s tem pa »porodi zavedanje o glasbi«.

Ker glasbeniki pri »game pieces« niso reducirani zgolj na vlogo izzvajalca, temveč so v resnici ustvarjalno jedro, pomembno za celotno končno sliko, je bil njihov izbor vedno ključnega pomena. Večinoma so izhajali iz novomeškega jedra marginalnih ustvarjalcev - iz downtowna, na Xu Feng pa je stvar malce drugačna.

Xu Feng je bil spisan že leta 1985, se pravi takoj za Cobro, naslovljen pa je po znani igralki kung fu filmov. Delo je spisano za šest glasbenikov, instrumentarij se podvaja. Tako ga na zapisu zvoka sestavljajo dve kitari, dvoje klaviatur in podvojena tolkala, delo pa se lahko izvaja tudi s šestimi tolkalci. Izbira glasbenikov sega od starih mačkov do novih nadobudnežev. Prvi udarec nam dasta kitarista Fred Frith in John Schoff, drugega klaviaturista David Slusser (sodeloval že pri Elegy!) in Chris Brown, frontalni napad pa ustvarjata tolkalca Dave Lombardo in Wiliam Wynant.

Poudarek sloni predvsem na obeh tolkalcih, ki ustvarjata peklenski tempo in dinamičen suspenz ter ogrodje za značilne zornovske sunkovite prehode. Dave Lombardo, znanec iz Slayer in Fantomas, je krivec za težko bobnarsko artilerijo, kanonado ostrih in hrupnih ritmov, ki jih sofisticirano blaži William Wynant. Stari Zornov soborec Fred Frith skrbi predvsem za strunske deviacije, medtem ko se mlajši up kalifornijske impro srenje John Schoff bolje znajde v maličenju in deformaciji že obstoječih žanrskih idiomov, od rockerskih prijemov do bluesovskih izpadov. Oba klaviaturista posegata po široki paleti zvokov, ki jo sestavljajo abstraktni zvoki, ambientalne zvočne kulise in konkretni sampli iz zvočne zakladnice kung fu filmov, predvsem tiste duhovito sinhronizirane, ki se ne ujema vedno z »lipsingom«.

Pravila igre še vedno ostajajo skrivnost, vendar pa je očitno, da zaradi strogo definirane zvočne slike ponujajo manj manevrskega prostora glasbenikom. Ti sodelujejo v različnih stopnjah medsebojne interakcije, ki jih postavlja v kar se da raznolike situacije in formacije. Najbolj zanimive situacije se pojavljajo v bojnem ozračju, kjer prihaja do medsebojnih soočenj sodelujočih, to pa tvori tudi najpomembnejšo odliko in namenskost plošče, samo dinamiko, ki je naravnost osupljivo agresivna, temačna in polna suspenza. Improvizatorji morajo tako biti ves čas na preži, pripravljeni na bliskovito reakcijo, tudi v bolj lagodnih skladbah, kot je malce bolj ambientalna The Beauty of Yang Hui Chen. Skozi ploščo tako dobesedno drvimo v fantastični zvočni koreografiji mojstra Zorna, kjer udarci prihajajo z leve in z desne.

Nekaj zametkov plošče lahko izbrskate tudi na lanskem previsoko letečem in nekako ohlapnem izdelku Taboo and Exile.

Zorn je »alive and kicking«, podučen v duhu Shao Lina pripravljen na naslednjo rundo. Tokrat nam je postregel rock kanonado »novega tisočletja«. Mene je zadel naravnost v glavo. Asa! Spljat! Bum! Tras! Definitivno knock out!!!

LukaZ