Letnik: 2001 | Številka: 3 | Avtor/ica: Janez Golič

CALEXICO

Cankarjev dom, Ljubljana, 20. 2. 2001

Kontroverzno morda, glasba ameriških in še kakšnih prostranstev je tokrat polno zaživela v osrednjem ljubljanskem kulturnem hramu, v nasprotju s pičlim odzivom vseh (tistih na odru, pod njim in tistih, daleč stran) ob nastopu Calexica pred letom in pol pod odprtim nebom festivala Rock Otočec. Navkljub rockovskemu izhodišču se poglavitne kvalitete skrivajo v natančno niansirani igri, v prvi vrsti vodilne dvojice, Johna Convertina na bobnih in Joeyja Burnsa s kitaro in z glasom.

Oba sta v ogrevalnem nastopu najprej spremljala Shannon Wright in pokazala, da je zanjo najbolje, da se ju drži čim bliže. Njeno borno znanje igranja kitare sta zlahka prekrila in nevsiljivo prevzela pobudo z bobni in z akustičnim basom, a obenem pustila dovolj prostora za njen krhek glas. Mnogo tega se je Shannon skoraj morala učiti pri Chan Marshall (Cat Power), le njena odrska prisotnost je bolj samovoljna, skoraj prevzetna, pesmim je v občutljivih trenutkih odvzela intimo. Kaj šele, ko sta jo Joey in John na odru pustila samo in so na površje priplavale vse njene avtorske slabosti.

Prav Joey in John z razširjeno zasedbo Calexica sta dokaz, da za pisanje pesmi ni dovolj le naravni talent, da se mnogo lahko naredi z vajami in predvsem z izkušnjami. Le tako lahko sedaj prepričljivo združujeta glasbene vplive z vseh vetrov in vmes še vedno napišeta dobro pesem. Joey je prav kmalu ugotovil, da je prostor nadvse primeren za ‘tihe’ pesmi, da bomo poslušalci lahko deležni vseh zvočnih odtenkov, ki jih ponuja širok izbor predvsem akustičnih glasbil. Za ta živi ‘presežek’ sta najbolje poskrbela stoična Paul Niehaus na pedal steel kitari in trobentač Jacob Valenzuela, ki v nobenem trenutku nista zapadla v formalno, na zgolj spremljanje omejeno igro, temveč sta domiselno polnila zvočno sliko ter naravnost zablestela v stopnjujoči se Fade, ki že na originalu s plošče ponuja največ prostora za izlete. Calexico sploh dopuščajo veliko tovrstnih možnosti, od malih podrhtevanj in odzvanjanj do solističnih vložkov, ki bi jih lahko podprla učinkovitejša uporaba luči. Spornejša so bila mala glasovna razkazovanja Joeyja Burnsa, sicer dobrodošla v želji po drugačni koncertni izvedbi prevečkrat odigranih pesmi (že za poslušalce, kaj šele za glasbenike, ki so stalno na poti). A žal Joey ni bil kos nalogi, v nižjih legah mu je zmanjkalo potrebnega razpona, da bi lahko gladko izpeljal prehode iz kitice v refren, kot smo jih vajeni s plošč.

Dobro razpoloženi skupini se je ob vrhuncu pridružila Shannon in najprej pomagala odpeti Ballad Of Cable Hogue. Sledila je izvrstna priredba pesmi I Started A Joke skupine Bee Gees (nekaterim bolj znana v izvedbi Faith No More), ki jo je Shannon odpela bolje od vseh svojih avtorskih pesmi. Dodatek je bil neizbežen, občinstvo v razprodani Linhartovi dvorani pa bi zahtevalo še enega, če jih ne bi prehitele prižigajoče se luči.

Nekaj je očitno; občinstvo pri nas je lačno tudi take, žanrsko neobremenjene glasbe, le primeren prostor jim je treba zagotoviti.

Janez Golič