Steve Albini (2. del)

Glasba z motivi

V prejšnji številki Muske ste si lahko prebrali prvi del intervjuja s Stevom Albinijem, producentom. Tokrat vam ponujamo drugi del pogovora s Stevom Albinijem, glasbenikom; še preden je Albini postal cenjen producent, je bil na alternativni sceni osemdesetih let znan predvsem kot glasbenik, kitarist in pevec. S skupino Big Black je zapustil albume, ki še danes zvenijo zelo dobro. Z naslednjo skupino precej krajšega diha, Rapeman, je obiskal tudi Ljubljano; še danes lahko srečamo ljudi, ki zatrjujejo, da je bil koncert nepozaben. Zadnja leta pa Albini počasi, vendar vztrajno ustvarja v Shellac. Tudi v tej skupini lahko pričakovano prepoznamo njegovo rezko kitaro.

Opazil sem, da ima prva pesem, ki jo je izdala skupina Shellac - The Guy Who Invented Fire -, enak rif kot komad, ki si ga igral z Zeni Geva na Japonskem.

Drži.

Slišal sem ga na koncertni plošči All Right, You Little Bastards!. Enak rif me je presenetil, zato sem se spraševal, kdo si ga je izmislil: Steve Albini ali KK Null.

Povabili so me na Japonsko, da bi z Zeni Gevo posnel album in da bi šli skupaj na turnejo. Ko smo vadili za turnejo, so Shellac že obstajali, tudi igrali smo. To je bila ena od naših prvih pesmi. Na vaji sem torej igral ta rif, in Null iz Zeni Geve je rekel, da mu je všeč, in vprašal, če bi iz njega lahko naredili komad. Ni me motilo, tako da je za komad uporabil enako osnovo.

Shellac ste začeli z izdajanjem singlov.

Mislim, da sta bila najprej 2 singla, potem smo izdali album, za njim pa še nekaj singlov.

Prvo malo ploščo naj bi prodali v nakladi 24.000 izvodov.

Zdaj je številka gotovo večja. Kup teh malih plošč je še na hodniku. Vsako zapakiramo posebej, zato traja dolgo, da jih spravimo skupaj. Včasih se jih ravno zato nekaj časa ne da dobiti, tudi po leto dni - enostavno nimamo časa, da bi jih izdelali. Prodamo pa jih toliko, kolikor nam jih uspe spraviti skupaj.

Ali misliš, da prodate toliko malih plošč zato, ker gre za tvoj nov bend in ker je to tvoj prvi bend po dolgem času, odkar so razpadli Rapeman?

Ne vem. Ljubše bi mi bilo, da prodamo veliko singlov zato, ker je ljudem plošča všeč, v bistvu pa ne vem.

O vaši drugi plošči Terraform smo zelo dolgo samo prebirali. Dolgo je trajalo, da ste jo objavili. Je bilo kaj narobe?

Porabili smo precej časa, več kot dve leti, da smo to ploščo spravili skupaj. Najprej smo posneli nekaj materiala, čez nekaj mesecev še nekaj materiala, čez še nekaj mesecev smo končali snemanje. Potem smo posneto poslušali in takrat z materialom še nismo bili čisto zadovoljni, zato smo šli spet snemat. Potrebovali smo leto, morda malce več, samo za snemanje. Potem pa smo se skoraj dve leti ukvarjali z ovitkom plošče. Samo na tisk naslovnice smo morali čakati leto. To je bilo precej naporno obdobje. Hoteli smo povsem normalno ploščo; če greš v katero koli ploščarno iz druge roke in primeš katero koli ploščo, ki je bila izdana v šestdesetih ali sedemdesetih letih, boš občutil, da je plošča precej težka, tisk je lep, v rokah imaš lepo, težko ploščo. Tiskarska industrija pa je že prišla do točke, ko le stežka zagotovi dober odtis. Tudi izdelava ovitkov je tako “napredovala”, da je težko dobiti dobre ovitke. Prvi tiskar je uničil 20.000 naših ovitkov, za povrh je hotel, da mu plačamo. “Ja, res ni najbolje izpadlo, ampak dolgujete nam pa 8.000 dolarjev!” Ha, ha, to je bilo absurdno. Tako smo morali najti nekoga drugega, da je opravil delo. Zapletlo se je pri nečem, za kar smo bili prepričani, da je zelo preprosto. Tudi naš prvi album At The Action Park je imel poseben ovitek. Izdelal ga je naš prijatelj iz Čikaga. Takrat se nam je zdelo, da je precej ekstravaganten – zaradi uporabe posebnega odtisa in posebnega tiska; na tisti plošči je bilo pravzaprav vse nekaj posebnega. Zato smo sklenili, da bo imela naša naslednja plošča sicer lep videz, dober tisk in druge reči, ampak zadev ne bomo več tako komplicirali. Pa je bilo še bolj težavno.

Pri ustvarjanju glasbe težiš k perfekcionizmu.

Ne bi rekel, da gre za perfekcionizem. Res pa je, da ne vidim smisla, če težiš k temu, da moraš kaj objaviti za vsako ceno, pa čeprav z izdelkom nisi povsem zadovoljen. Delovanje po urniku ni najprimernejše – koga pa sploh briga, ali bom ploščo izdal danes ali čez šest mesecev? Kakšna razlika je v tem? Ali morda veš, kdaj je izšel tvoj najljubši album?

Ne.

Jaz tudi ne. Edino, kar je pomembno, je, ali je plošča dobra ali ne.

Glasbena industrija je tista, ki določa datume za izdajo albumov.

Drži. Ampak Shellac nismo njen člen, nobenega urnika nimamo, zato o tem sploh ne razmišljamo. Ko ploščo končamo, jo damo založniku, on jo bo začel tiskati, in kadar koli bo končana, nam bo prav. Nekateri bendi komaj končajo snemanje - in že so nestrpni, kdaj bo objavljena. Če jim rečeš, da je treba počakati vsaj štiri mesece, bodo izgubljeni: “Štiri mesece? Kaj bomo pa do takrat?” Mi smo verjetno edini bend, ki založbi izroči album in reče, da se ne mudi, da jo lahko izda kadar koli. Všeč mi je, da jim s tem tudi olajšujemo delo, da jim ni treba skrbeti.

Prej smo se pogovarjali o albumu Terraform; na njem sem našel vzporednice s skupino Man or Astro-man?

Ja?

Občutek imam, da ste na Terraform objavili neke vrste priredbo, komad, ki mora imeti povezave z Man or Astro-man?, z njihovo vesoljsko platjo. V tem komadu sta ritem in občutek zelo podobna njihovima. Tudi njihova plošča, pri kateri si sodeloval, ima podobne vplive, to je bil nov korak v njihovi karieri.

Z njimi je tako, da so dolgo časa gradili določeno idejo – šli so se instrumentalni surf bend iz vesolja – in da so prišli do točke, ko so to osnovno idejo izčrpali. Zato so se odločili, da jo bodo začeli razvijati naprej. To je bilo neizbežno, ne gre za to, da bi to povzročil jaz ali naše sodelovanje.

Zgodilo se je ravno s tistim albumom, ki si jim ga ti posnel.

Mislim, da sploh ni problematično, da so odstopili od dotedanjih metod, da so se odločili za nekaj novega. Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval z njimi. Smo zelo dobri prijatelji, verjetno bi ti tudi oni potrdili, da nas druži enak zanos. Nikakor pa ne gre za posnemanje ali neposredno vplivanje. V enaki meri, kot me navdušuje njihov entuziazem, sem počaščen, če tudi njih po malem navdihuje naš način dela.

Kaj je tebe navdihnilo za glasbo? Najprej si živel v Missuli v državi Montana. Gre za majhno mesto?

Če ga primerjam s Čikagom, je majhno, vendar ga imajo v Montani za veliko mesto. Ima 40.000 do 50.000 prebivalcev. Rodil sem se drugje, tam pa sem preživel 12 let življenja.

Kako si spoznaval glasbo?

Starši so poslušali folk glasbenike, kot sta Hank Williams in Johnny Cash. Hiša je bila polna folk plošč z založbe Appelation, prek njih sem spoznal tudi Leadbellyja in podobne. Rockovski glasbi sem bil najprej izpostavljen takrat, ko je moj brat začel poslušati bende, kot so The Who in Alice Cooper, kupoval je tudi njihove plošče. Ko pa sem bil star 15 let - tega se dobro spomnim -, je neki mulc na šolskem avtobusu razkazoval še tisti stari kasetar (boom box), v katerega si vtaknil ogromne 8-kanalne kasete (8-track), in vrtel najbolj zabaven bend, kar sem jih kdaj slišal: the Ramones. Hipnotizirali so me, zveneli so tako absurdno, bili so definitivno najbolj zabavna reč, kar sem jih kdaj slišal. Takoj sem šel v ploščarno in naročil njihov album. Vsak drugi dan sem šel v trgovino preverit, ali je album Ramones že prišel. Ko sem ga končno dobil, sem bil strašansko vesel, da v rokah držim to neverjetno ploščo, ta magičen zvok. In sem ga poslušal in poslušal. Poudariti moram, da ga nisem poslušal zato, ker bi šlo za rockovsko glasbo ali konec koncev zato, ker bi bila to sploh glasba - zame je bila komedija. Glasba na plošči se mi je zdela tako absurdna, da ni mogla biti resno mišljena glasba, zdelo se mi je, da ne more nihče pomisliti, da gre za pravo glasbo, prepričan sem bil, da gre za šalo. Pred tem sem poslušal “bratovo” glasbo: The Kinks, tommyjevske skupine, The Who, Queen, bombastične zadeve. Ko sem po tem slišal Ramones, se mi je zdelo logično, da je nekdo ustvaril parodijo na rockovsko glasbo. Ramones so postali moj dnevni obred; ko sem prišel domov iz šole, sem dal ploščo gor, jo poslušal, jo obrnil, jo spet poslušal ... Vsaj trikrat sem jo poslušal od takrat, ko sem prišel domov, do takrat, ko sem šel spat. Potem se je na neki točki iz absurdne plošče prelevila v res neverjetno dobro ploščo. Ne spomnim se, kako se je zgodilo, ne spomnim se, da bi v nekem trenutku ugotovil “pa saj gre za super ploščo”. Spomnim se le obdobja treh tednov ali pa mogoče meseca, na začetku katerega sem se Ramones smejal, kako so smešni, kako je njihova glasba smešna, na koncu tega obdobja pa sem se že kar hotel pridružiti skupini Ramones. Ničesar na tem si nisem želel bolj, kot igrati v bendu, kot so bili Ramones. Vse to se je dogajalo leta 1977, se pravi, da so bili Ramones že kar nekaj časa na sceni. Tak zvok je potreboval čas, da je prišel v Montano. Imel sem sicer prijatelje, ki jih je glasba zanimala in s katerimi smo si stalno izmenjevali plošče. Kasneje sem začel plošče naročati po pošti iz Kalifornije, pri tem so mi veliko pomagali Rolling Stone in drugi glasbeni časopisi, ki so objavljali oglase za firme, ki so se ukvarjale s tem. Od takrat naprej je moje življenje prežeto z glasbo.

Ali si imel prvi bend že v Montani?

Ja.

Je bil to šolski bend? Izvedela sva, da je velika reč, če imaš že v šoli bend in si tako dober, da z njim nastopiš na sklepni prireditvi BOB (Battle of the Bands).

Ne, ni šlo za to. Igral sem s prijatelji, s katerimi nas je družilo dejstvo, da smo najbolj radikalni elementi na naši šoli. Nismo bili popularni, nismo sodelovali v športnih in drugih šolskih dejavnostih. Kadili smo travo in potrebovali smo nekaj drugačnega, zato smo ustanovili bend.

Kdaj si prišel v Čikago?

V Čikago sem prišel leta 1980 študirat. Hodil sem na Northwestern University, ki je v predmestju Čikaga. Takoj, ko sem prišel tja, sem začel hoditi v mesto, v klube na koncerte.

Ste imeli koncerte tudi v Montani?

Bend, v katerem sem igral, je imel vsega skupaj morda tri koncerte.

Kaj pa drugi bendi, so kdaj igrali tam?

Ne, v bistvu ne. Na univerzi so sicer imeli velike koncerte, na primer Van Halen in Jethro Tull. Prvi koncert, na katerem sem bil, je odigral Edgar Winter. Taki so prihajali v mesto, tudi Ted Nudgent na primer. Sem pa tam leta 1977 ali 1978 videl Cheap Trick, to je bil odličen koncert. Razen tega se ni veliko dogajalo, v Misuli ni bilo nobene underground scene.

Cheap Trick so imeli močan vpliv ravno na čikaško sceno.

Drži.

Big Black ste priredili njihov komad, priredbo so objavili tudi Pegboy, čeprav gre za bend stare rockovske generacije.

Ja. Takrat so bili nekaj posebnega, ker so bili eni redkih, ki so bili samo rockerski bend: bendi v sedemdesetih letih so bili povečini karakterno opredeljeni; ali so bili hipiji ali so imeli težnje po simfonični glasbi ali pa so se imeli za mistike. Cheap Trick pa so se posvetili rocku, preprosto in do konca. Takrat so tudi imeli ogromno energije, še posebej na koncertih. Njihova koncertna plošča in koncerti v sedemdesetih so bili močni, res odlični. Kdor jih je slišal v tistem obdobju, jih je imel rad. Plošče so bile včasih malo preveč pocukrane, prelahke, glasba pa je bila vedno zelo dobra. Njihovi feni so razumeli razliko med ploščami in bendom. Razlika med Cheap Trick in drugimi bendi je bila v tem, da so bili nepretenciozni, vsi drugi bendi pa so o punku govorili odklonilno. Frank Zappa je denimo rekel, da punk nima smisla, da pri njem ne gre za res, da ne pomeni nič. Cheap Trick pa so bili ljubitelji punk rocka, razumeli so razliko med tem, kar so počeli sami in kar je bil punk rock. V intervjujih so vedno govorili, da spoštujejo Ramones, Motorhead in Sex Pistols, in poudarjali, da gre za pomembne bende.

Ko si se preselil v Čikago na kolidž, si menda dobil denar zaradi nesreče.

Ja. Pri osemnajstih sem imel nesrečo. Bil sem na motorju in zbil me je avto. Z odškodnino sem pokril semester šolanja na kolidžu. Za šolanje sem potrošil ta denar, vse prihranke, dobil sem veliko študentsko posojilo, pa še delal sem med študijem. Tako zbran denar mi je pomagal pri študiju.

Si ga končal?

Sem.

Kaj si študiral?

Novinarstvo. Nikoli nisem delal kot poklicni novinar, diplomo iz novinarstva pa imam.

Ko si v Čikagu začel ustvarjati glasbo, si na začetku delal čisto sam.

V Big Black že. Vendar sem imel prijatelje, s katerimi sem že prej ustanovil bend. Imeli smo punk bend, ki je igral le po garažah, nikoli nismo imeli uradnega koncerta, mogoče enega. Za tem sem bil še v bendu, na katerega so močno vplivali Joy Division, Magazine, P.I.L. in drugi angleški artistični bendi. Reklo se nam je Stations. V bendu sem bil zelo kratko obdobje, ko so me vrgli iz benda, pa sem ustanovil Big Black.

Zakaj so te vrgli ven?

Po srcu sem bil fen Ramones. Vse sem preziral in bil zelo agresiven, mislim, da sem hotel ustvarjati glasbo, ki bi bila malo bolj intelektualna in malo bolj atmosferična. Šlo je za različne osebnosti v bendu.

Z Big Black si začel s samosvojo uporabo ritem mašine Roland.

Ja. Priznati moram, da smo imeli ritem mašino že v bendu Stations. Všeč mi je bila predvsem svoboda, ki jo omogoča; manj je opreme, manj reči, za katere je treba skrbeti, poleg tega pa sem se počutil v razmišljanju o glasbi precej osamljen, zato mi je bilo lažje delati glasbo z napravo za ritem. Takoj ko sem naredil prvo ploščo Big Black, sem našel ljudi, ki jim je bila taka glasba všeč, in skoraj takoj sem lahko tudi sestavil bend.

Torej ti je pri tem pomagala plošča?

Seveda. Po izidu plošče sem se spoprijateljil z ljudmi iz Effegies in Naked Raygun; z njimi smo še vedno v prijateljskih odnosih. Objava tiste plošče je bila dobra poteza. Vendar pa menim, da je vsak bend, ki ga ženejo ideje enega človeka - pa naj gre za osebo, ki je sama v bendu, ali pa za vodjo benda s tremi člani, ki le igrajo -, omejen. Big Black po mojem ne bi ostali zanimivi, če bi ostal sam pri svojem početju. Bend je potreboval nove člane, ki so bili pripravljeni vanj enako vlagati.

Omenil si benda Effegies in Naked Raygun. Sta imela velik vpliv na sceno v Illinoisu?

Na očete punk rocka vedno gledamo z veliko spoštovanja. Punk rock scena v Čikagu na začetku ni bila enotna, prvih nekaj bendov, ki je tu nastalo, se je med seboj močno razlikovalo, hkrati pa so bili zelo nenavadni. Tako nenavadni kot teksaški, Big Boys in Dicks na primer. Najboljši primer tega so verjetno Naked Raygun. Spomnim se njihovih koncertov iz let 1980, 1981, 1982, 1983. Vsakič, ko sem jih gledal, so bili drugačni: enkrat so imeli sintetizator in ta je delal samo “prrrr” in takrat so zveneli skoraj kot rockabilly bend s sintetizatorjem; naslednjič - in med koncertoma sta pretekla največ dva tedna - so zveneli skoraj kot Contortions, zelo funky, zelo agresivno, spet drugič so dodali dva bobnarja, tako da so zveneli zelo plemensko, kot da bi vzeli izseke s plošče Bowowow in jih razširili do konca, in potem sem videl še koncert, ki je bil tako bombastičen, zelo heavymetalski, da sem pomislil na Kiss. Enkrat pa se je vsak član skupine postavil v svoj kot, tako da smo bili obiskovalci - zmedeni - na sredini kluba, gledali smo naokoli, nismo najbolje razumeli, kaj se dogaja. Vsak koncert so pripeljali do absurdnosti - pri njih je bil vsak koncert drugačen, nisi vedel, kaj naj pričakuješ. To je bilo inavguracijsko obdobje, veliko je bilo norosti zaradi norosti same. Začetek osemdesetih let v Čikagu je bil čas, ko je bilo treba hoditi na koncerte.

Se ti zdi, da je glasba izgubila norost, tiste nepričakovane trenutke? Na misel mi pride skupina Kong, katere člani vedno igrajo v kotih, tako da vem, kaj pričakovati, ko grem na njihov koncert.

Na začetku so na sceni vedno ljudje, ki imajo trenutni navdih, zapletejo se v stvar in vidijo neskončne možnosti. Potem pa stvar postane popularna, vedno več ljudi je vključenih vanjo, stvar postane velika. Enako velja za vsako kulturno gibanje, za vsako sceno; ko se vanjo vključuje vse več in več ljudi, postaja vse bolj “sleparska”, vanjo se namreč vključuje vedno več ljudi, ki nimajo kaj povedati, ampak namesto tega oponašajo druge. To počnejo iz družabnih potreb in vzgibov. “Oh, tole mi je všeč, vključiti se moram v sceno.” To je neizbežno. Ko stvari postajajo večje, so vedno manj čiste, manj močne, a to ne pomeni, da niso več pomembne. Takrat je vključenih več ljudi, ki niso geniji. Ha, ha.

Če se vrneva za trenutek k napravi za ritem; pred časom sem v klubu slišal didžeja, ki je zmešal komada Big Black in Prodigy. Med nastankom komadov je preteklo 10 let, kljub temu pa imata benda nekaj skupnega. Kako je z uporabo teh strojev danes?

Oprema ni tisti odločilni element, ki ustvari bend. Verjamem pa, da veliko glasbenikov uporablja računalnike, sekvencerje in podobne reči, ker je to precej lažje kot ustanoviti bend. Vsaj pri meni je bilo tako. Če ostaneš pri razmišljanju “oh, to je tako lahko, dajmo ostati pri tem”, možnosti hitro izčrpaš. Zato sem prepričan, da Big Black ne bi mogli nadaljevati z ustvarjanjem zanimive glasbe po tistem, ko smo se odločili, da hočemo prenehati. Mislim torej, da je naša odločitev za razpad benda preprečila, da bi postali dolgočasni. Ritem mašino je mogoče uporabljati zanimivo, vendar zahteva precejšnje ustvarjalne napore. Zelo hitro, tudi po nesreči, lahko ta stroj namreč zveni bedasto. Ko poslušam glasbo, kakršna je tista skupine Prodigy, se mi zdi, da ima več opraviti s klubsko in plesno sceno kot z rockovsko sceno. Ko pa poslušam Big Black, se mi zdi, da so Big Black miselno bližje avantgardistični rockovski sceni kot plesni glasbi. Pravzaprav sem prepričan, da Big Black nimajo kaj dosti opraviti s plesno glasbo. Plesna glasba ima določene zahteve, ki so: zadeve morajo biti zelo metronomske, zelo ponavljajoče se, zelo preproste. Vse te zahteve po mojem naredijo glasbo nezanimivo. Poslušal sem nekaj zelo agresivne elektronske glasbe, ki je na daleč povezana s plesno glasbo. Ko jo slišim, ne slišim ustvarjalnega dela glasbe, slišim elemente, ki so lastnost plesne glasbe, konkretno simplicistične. Zelo težko pokažem sploh kaj navdušenja za to glasbo. Mislim, da obstaja razlika med avantgardno senzibilnostjo in senzibilnostjo rockovske glasbe, pa vendar sta ti zvrsti med seboj kompatibilni. Razlike obstajajo tudi v primerjavi s plesno glasbo, ki se mi zdi diametralno nasprotna omenjenima zvrstema. Plesna glasba je narejena s posebnim namenom - za ples. V tem pomenu je ta glasba čisto v redu, tudi koristna; če ljudje hočejo plesati, potrebujejo glasbo, na katero je mogoče plesati, zato je treba delati tudi glasbo za ples.

Dejal si, da ste se Big Black odločili, da boste prenehali z glasbenim delovanjem. Koliko je imel s to odločitvijo opraviti odhod Santiaga na pravno fakulteto?

To je bil razlog, zaradi katerega smo se morali odločiti. V tistem trenutku smo se morali odločiti, ali bomo nadaljevali ali bomo bend razpustili. Mislim, da nisem nikoli resno razmišljal o tem, da bi z bendom vztrajali, če v njem ne bi bilo Santiaga. Morali smo se torej odločiti. Srečen sem, da je bend prenehal obstajati takrat, ko je. Še vedno sem ponosen na vse, kar smo naredili. Če pa bi vztrajali do današnjih dni, sem prepričan, da ne bi več delali zanimive glasbe.

Naslednji korak so bili Rapeman.

Najprej je bil Ray Washam, ki je pred tem bobnal v Big Boys in kasneje v Scratch Acid. Občudoval sem ga kot bobnarja. Ko je izvedel, da smo Big Black razpadli - bilo je približno v istem času, ko so razpadli Scratch Acid -, me je poklical in vprašal, ali bi z njim poskusil ustanoviti bend. Odgovoril sem mu, da se mi zdi misel odlična. Preselil se je v Čikago, tako da sva kar nekaj časa igrala le midva in imela resne težave pri iskanju basista. Ray je namreč hotel igrati glasbo, ki jo je zelo težko igrati, zato sva potrebovala res dobrega basista. Glasbeniki, ki sem jih poznal, so bili punkrockerji in v bistvu niso bili dobri basisti, le toliko so znali, da jim je zneslo pri punk rock bendih. Tako je predlagal, da se nama v bendu pridruži David Sims, s katerim sta se poznala iz Scratch Acid. Dobil sem občutek, da sem padel v popolno skupino z neverjetnim bobnarjem in neverjetnim basistom.Glasba, ki smo jo ustvarjali, je bila zelo dobra, mislim pa, da nobena od naših plošč ne zveni dobro.

Menda ste imeli hude težave pri EP plošči Bud.

Spomnim se, kako smo bili vsi v bendu prepričani, da ustvarjamo dobro glasbo. Imeli smo turnejo, dolgo 5 tednov, in po njej sem bil prepričan, da smo zelo dobro igrali in da smo bili pravzaprav na višku. Ko smo prišli domov, smo razpadli.

Kakšna sprememba je bila takrat, ko si prešel z naprave za ritem na bobnarja?

Pri ritem mašini mi je bilo všeč, da lahko z njo delaš glasbo, ki je človek ne more. Lahko igra zelo hitro in hkrati zelo močno, zelo točno, če pritisneš na enega od gumbov, se bo slišalo kot močna eksplozija. To so prednosti te naprave. Ko sem se z njo ukvarjal že 6, 7 let, mi je godilo stopiti v novo situacijo, v kateri se je lahko zgodilo kaj povsem nepričakovanega. Bobnarji si lahko izmislijo kaj zelo spontanega. To je bilo osvobajajoče. Še posebej zato, ker sem igral z bobnarjem, ki je bil nadarjen. To je bila povsem nova izkušnja v ustvarjanju in igranju glasbe. Kar sem počel z Big Black, je bilo nekaj povsem drugega, ko sem se izčrpal v tem početju, se mi je celo zdelo, da glasbe ne maram več. Igranje z Rayom Washamom je bila povsem nova izkušnja, nekaj, česar dotlej še nisem izkusil. Bilo je super. Glasbo smo delali z namenom, da bi bila izzivalna in zelo težavna. Igrali naj bi glasbo na robu svojih zmožnosti. Šli smo daleč, kolikor se je dalo. Zelo všeč mi je bila ta filozofija, ko nismo hodili po lahkih poteh, ko nikoli nismo težav rešili zaradi enostavnosti, ampak smo vsak trenutek vztrajali pri izhodiščih. Bend je bil dober, vsaj za trenutek, ko smo razpadli, lahko to z gotovostjo trdim.

Ste Rapeman razpadli zaradi nastanka Jesus Lizard?

Ne. The Jesus Lizard so nastali že v Teksasu, in to nekaj let pred Rapeman. Spoštujem odločitev, ki jo je sprejel David Sims: po razpadu Rapeman se je resno posvetil Jesus Lizard in poskušal iz te skupine nekaj narediti. V tistem času niso imeli sebi enakih. Za njihovih prvih 5, 6 let obstoja lahko zlahka trdim, da so bili najboljši bend na svetu. Zelo domiselni, neprekosljivi glasbeniki in močne ter enkratne osebnosti so se združili v tem bendu.

David Sims je imel tudi Rapeman za resen bend, kajne?

Seveda. Zato se je preselil v Čikago, Rapeman naj bi bili njegov stalen bend.

Ko so Rapeman razpadli, si potreboval kar nekaj časa, preden si začel igrati v novem bendu.

Ja, zavestno sem se odločil, da glasbe nekaj časa ne bom igral. Takrat sem imel v glavi vsaj 5, mogoče tudi 10 let. Hotel sem biti prepričan, da bom imel nov bend samo iz čistega motiva, ne zaradi tega, ker je to nekaj, kar znam početi. Veliko je ljudi, ki so v bendu, bend razpade, oni pa takoj ustanovijo novega, tudi ta razpade, pa gredo spet v nov bend. Tako postaneš glasbeni karierist. Hotel sem se temu izogniti, biti prepričan, da se bom novemu bendu pridružil iz pravih razlogov. Torej zaradi navdiha, ne zaradi navade.

Je res, da sta na začetku igrala samo z Bobom?

Ne, igral sem s Toddom. Todd je naš bobnar, poznala pa sva se že dolga leta. Nekoč je bil v bendu Rifle Sport iz Minneapolisa. Na začetku sva igrala povsem neformalno in približno dve leti je trajalo, preden sva se odločila, da bova ustanovila bend. Boba sem poznal še iz Bostona, kjer je igral v bendu Volcano Suns. Z njimi sem posnel ploščo. Postala sva prijatelja in ohranjala stike. Bob je poleg tega elektrotehnik. Takrat sem imel v hiši 8-kanalni studio in ravno v tistem času sem vložil veliko denarja, da sem ga razširil v 24-kanalnega. Takrat je Bob prišel v Čikago in mi pomagal pri instalaciji. Zelo dobro sva se ujela, užival sem v njegovi družbi, ugotovila sva, da imava veliko skupnih zanimanj in postala prava prijatelja. Tako smo sklenili, da se bo preselil v Čikago in postal tretji član našega benda.

Ste bili skupaj dolgo, preden so izšli singli?

Mislim, da so singli izšli leto po tem, ko je v bend prišel Bob.

Leta 1999 sem bila na dveh vaših londonskih koncertih. Prvič sem doživela, da je bend publiki načrtno dovolil postavljati vprašanja in da ji je bil tudi pripravljen iskreno odgovarjati. Kako ste prišli na zamisel o tem?

Bendi stalno gradijo glasbeno intenzivnost, globino, napetost, a vedno pride tudi točka, ko je treba narediti premor, si odpočiti. Lahka pot iz te situacije je, da odigraš dolgočasno pesem v slogu “odigrali smo dobre komade, zdaj pa dajmo še enega dolgočasnega”. Konceptualno se nam je zdela boljša pot, če igranje čisto ustavimo in nekaj časa klepetamo s publiko. S tem smo začeli zato, ker se je moja kitara stalno razglaševala in sem jo moral uglaševati. Medtem ko sem to počel, se je Bob začel pogovarjati z ljudmi, postavljal jim je vprašanja in dovolil, da so tudi oni postavili vprašanja nam.

To torej počnete še vedno?

Da, skoraj na vsakem koncertu.

Tovrstne vpade ste imeli tudi v Big Black. Na bootleg plošči Sound of Impact ste med komadi pripovedovali šale.

Res, a takrat to ni bila zavestna odločitev. V Shellac pa razmišljamo o tem tako, da smo sicer na odru, da smo mi tisti, ki igramo glasbo, pa vendar se hkrati zavedamo, da nismo edini ljudje na koncertu. Tam je na stotine, včasih na tisoče ljudi, zato nočemo vsega opraviti mi - sistem je enak, kot če se človek s kom pogovarja. Tudi ko smo na odru, bi radi vedeli, kaj si ljudje mislijo, kako razmišljajo, kaj jim hodi po glavi. Včasih tedaj zelo uživam, včasih dobimo neumna vprašanja ali pa se ljudje šopirijo in izpadejo bedasti, toda celo v tem uživam, in če to povzroči dogodek, ki ga nisem pričakoval, je prav v redu.

Ali Todd še vedno živi v Minneapolisu?

Da.

Kako najdete čas za bend, veliko delate že tako ali tako, kako naredite plošče, koliko vadite?

Ne vadimo veliko. Načrtovati moramo priložnosti, da lahko igramo, in takrat imamo vsi v bistvu majhne počitnice. Poznam veliko ljudi, ki so v bendu in je to njihov posel. Vsak dan postorijo kaj za bend in ta postane njihova obveznost. Shellac so nekaj popolnoma drugačnega. Imamo službe, zato je Shellac popolnoma osvobojen kakršnih koli poslovnih “skrbi”. Tako ohranjamo entuziazem za bend. Vse vrste vsakdanjih težav z glasbenim poslom, s katerimi so obremenjeni mnogi drugi iz naše generacije, se nas sploh ne dotaknejo, ignoriramo jih. Z založbo Touch and Go imamo popolnoma neformalen dogovor. Ko se bomo odločili, da nočemo več izdajati plošč, to zanje ne bo problem. Če bi se odločili, da hočemo naslednje leto izdati 3 plošče, tudi ne bi bilo nič narobe. Nimamo menedžerja, odvetnika, koncertne agencije; nihče nas nima pod nadzorom. Samo mi trije smo in zlahka rečemo “ne”, če nam kaj ni pogodu. Nismo v položaju, ko bi odločitve sprejemali zaradi denarja. Tudi nismo bili nikoli v položaju, ko bi si rekli: “Oh, prosili so nas za tole in to bi bilo res dobro za našo publiciteto.” Če bend ohranjaš majhen, je vse zelo preprosto.

Bend imate torej bolj za zabavo.

Točno. Gre za izpovednost in čisto zabavo.

V bistvu je na ameriški neodvisni sceni kar nekaj bendov, ki obstajajo predvsem zaradi zabave.

Ja. Menim, da si še vedno lahko resen glede česa, čeprav to ni tvoja primarna zaposlitev. Imam prijatelja, ki je odličen slikar. Lahko bi bil poklicni umetnik, lahko bi slike prodajal po galerijah, vendar se je odločil, da to ne bo njegov življenjski slog. Hoče pač normalno življenje, službo, hišo, družino, slikanje pa je njegova rekreacija. Še vedno pa ima slikanje za resno stvar. Enako se dogaja v Shellac. Predani smo bendu, vendar vse počnemo tako, kot nam ustreza. Smo resni v ustvarjalni izpovednosti, a to ni naša služba. Nihče nam ne teži, da to moramo početi.

Če govorimo o razvoju Shellac, se mi zdi, da ste po Terraform začeli delati zelo hitre komade, po drugi strani pa zelo zapletene.

Shellac imam za povsem normalen bend. Vendar pa je moje razumevanje normalnega drugačno od razumevanja drugih ljudi. Če pomislim na bend: bend ponavadi vadi enkrat do dvakrat na teden, vsakih nekaj mesecev kaj posname, za pisanje komadov porabi nekaj tednov, nekaj vaj je potrebnih, da se komad izpili. Shellac vse to počnemo, le da imamo vaje namesto enkrat do dvakrat na teden enkrat na mesec ali pa, če je mesec zelo dolg, dvakrat. Proces je torej enak, le časovni okvir je raztegnjen na daljše obdobje. Med temi vajami imamo 4, 5, morda celo 6 tednov, v katerih lahko razmišljamo o tem, kar delamo, komad nam ostaja v glavi, stalno razmišljamo o tem, ga preobračamo v glavah. Naslednjič, ko se dobimo, bo vsak od nas iz relativno preproste zamisli naredil velik intelektualni in miselni napredek. Ko se bomo torej zbrali naslednjič, to ni, kot da bi se najprej zbrali v torek in potem v četrtek, ampak gre za dve vaji, med katerima je veliko razmišljanja in preizpraševanja. Tako lahko razložim velike stilske spremembe od komada do komada v naši glasbi.

Kako gledaš na to, da veliko bendov, predvsem iz Čikaga, posnema glasbo, ki jo ustvarjate ali ste jo ustvarjali v bendih Shellac, Rapeman in Big Black.

Ja, določen slog. Normalno je, da ljudje posnemajo ali - bolje rečeno - poskušajo posnemati. Če slišiš kaj, kar te navdahne, hočeš ohraniti ta navdih in si želiš narediti kaj podobnega. Gre za povsem normalno reakcijo. Tudi jaz sem tako eksperimentiral. Igral sem v bendu, ki je zvenel natanko tako kot Ramones. Zdaj pa lahko razumem, koliko zadovoljstva izhaja šele iz ustvarjanja nečesa, kar je enkratno. Kot ljubitelj, kot poslušalec najraje poslušam glasbo, ki je enkratna, ki ni del nekega kontinuuma, ni del scene - taka se mi zdi najboljša. Tako ne morem reči, da je posnemanje za bend slabo ali dobro. Obstajajo skupine, ki so si res zelo podobne; če ne že v zvoku, pa so morda podobne v razmišljanju, metodah, pristopu, v čemer koli. Vendar ne morem reči, da je to narobe. Lahko pa zatrdim, da ni zame.

(se nadaljuje)

BIGor, Viva

Post scriptum: Stevu Albiniju lahko še vedno pišete na naslov: Steve Albini, 2621 West Belmont Avenue, Chicago Illinois, USA 60618, ali pošljete telefaks na številko 00 1 773 539 4495.