Leonard Cohen

Prerok srca

Čudoviti izgubljenec, človek 'z zlatim glasom', zapeljivec, pesnik, pisatelj, glasbenik, trubadur - Leonard Cohen.

“Nič ni bolj skrivnostnega od pesmi,” so leta 1985 o neki Cohenovi pesmi zapisali v francoskem časopisu. To skrivnost si je pred dobrimi štirimi desetletji naložil kanadski Jud, ki je ljubil besedo. Pri dvaindvajsetih letih je izdal pesniški prvenec Let Us Compare Mythologies (1956), s katerim je v trenutku zablestel na tamkajšnjem pesniškem nebu. Toda vsaj tako kot besedo je ljubil tudi glasbo. Čarobnost materinega petja v jidišu in ruščini ga je spremljala od zgodnjih dni in najbrž v podzavesti pustila glasbene vzorce. Judovsko glasbo, ki ga je prevzela v mladosti, je igral na orglice, dromljo in flavto. To je “predvsem molova glasba z izrazito kadenco, pevskimi okraski in tremoli, je recitativno obotavljiva, meditativno otožna in poudarja pozabljeno sorodstvo.” Naj se ta opis še tako prilega tudi glasbi Cohena samega, vendarle pozablja, da gre pri njem še za nekaj več. Gre za besedo, ki ima - ali vsaj poskuša imeti - enako moč, kot jo ima v temeljnih knjigah svetovnih civilizacij, od tore in biblije do korana.

Cohen je predvsem pesnik, tako da njegovi nastopi pravzaprav niso koncerti, ampak praznik besede, ki nas najbolj presune prav zato, ker jo - kot v starih psalmih, namenjenih izključno petju - poslušamo ob nevsiljivi spremljavi glasbil in ženskih glasov, morebiti podobno, kot smo jih nekoč poslušali v templjih, sinagogah in cerkvah. Zato ni čudno, da je neka ameriška oboževalka v pismu reviji Rolling Stone napisala, da Cohen še najbolj ustreza njeni predstavi o božji podobi. Blasfemična izjava, ki pa jo je mogoče razumeti, če doživiš koncert tega mojstra, ki besed ne šteje, ampak jih tehta, kot pravi star hasidski rek.

A najprej sta glasba in beseda pri Cohenu obstajali druga ob drugi. Prvi zbirki je leta 1961 sledila The Spice-Box of Earth in z njo si je pridobil ugled tudi zunaj Kanade, o čemer pričata danes skoraj pozabljena albuma, na katerih recitira svoje pesmi. Dve leti kasneje je izšel roman The Favourite Game (1963), sestavljen iz enaindevetdesetih oštevilčenih delov, urejenih v štiri časovno neusklajene 'knjige', ki govorijo o 'najljubših igrah', ki se jih gredo ljudje z življenjem drugih. Naletel je na mešane kritike.

Leta 1964 je izšla tretja zbirka z naslovom Flowers for Hitler, ki ga je kljub provokativnemu naslovu potrdila kot enega najboljših kanadskih pesnikov in kot pomemben glas sodobne poezije nasploh. A življenje literata, skoraj nujno vezano na univerzo, ga ni pretirano privlačilo. S pomočjo štipendije je prvikrat potoval čez Atlantik, se ustalil na grškem otoku Hidra (ki je bila takrat še tako poceni, da si je s honorarji lahko privoščil nakup hiše), kjer je s kratkimi prekinitvami bival kar osem let, in pisal dalje. Kadar je življenje na idiličnem sredozemskem otoku zaradi pomanjkanja denarja, ustvarjalne krize ali ljubezenskih težav postalo pretežko, je v roke prijel kitaro ter mednarodno druščino literarnih prijateljev in hipijev razveseljeval s skladbami Raya Charlesa. Medtem ko je pripravljal drugi roman Lepi zgubljenci (1966), ki zdaj velja za paradigmatično delo postmodernizma in je do danes presegel naklado tri milijone, četudi govori o izgubi in izgubljencih, o ljudeh, o katerih je tudi kasneje neprestano pisal (od Catherine Tekakwitha, Suzanne, Marianne, Nancy, Izaka, Ivane Arške do množice brezimnih oseb iz njegove poezije), pa je v njem že zorela zamisel o drugačni karieri, taki, ki bi združila vse njegove ljubezni: tisto do besede, glasbe in nasprotnega spola.

Leta 1967 se je kot mednarodno uveljavljeni literat in po najuspešnejšem letu življenja odločil za premik. Pa ne iz poezije, ampak skupaj z njo v glasbo, na oder - med sodobne trubadurje, ki so v tistem času s pesmimi nagovarjali množice in dobivali skoraj magično moč. Puristi so se zgražali, a Cohen se je s Hidre preselil v New York, kjer je bilo navdušenje nad folk glasbo na vrhuncu. Natančneje, preselil se je v hotel Chelsea, za katerega je v tistem času nekdo napisal, “da še vedno izziva škandale kot babica v mini krilu”. V slovitem hotelu, v katerem so živeli, ustvarjali, popivali in umirali Mark Twaine, Sarah Bernhardt, Dylan Thomas, William Burroughs, Brendan Behan, Jimi Hendrix, Janis Joplin (posvetil ji je pesem Chelsea Hotel No. 2) in Sid Vicious, je Leonard Cohen tudi v resnici postal trubadur.

“Nekega večera je prišel iz Kanade; v dnevni sobi sem poslušala njegove pesmi. Tistega večera je zapel Suzanne in Dress Rehearsal Rag, sedel je na kavču in na kolenih držal kitaro. Ganilo me je njegovo petje, pesmi in njegovo vedenje nasploh. V tem glasu je bilo nekaj eteričnega in obenem zemeljskega. Ko je Leonard pel, sem bila uročena: takoj sem postala njegova privrženka in kmalu sva se spoprijateljila,” je v avtobiografiji napisala Judy Collins, ki je omenjeni pesmi uvrstila na uspešni album In My Life.

Sledila je pogodba z založbo Columbia in danes klasični albumi mračnega vzdušja, negotovega glasu, nostalgije in samote. Prve kritike so bile porazne. “Kar ni vredno povedati, se zapoje,” je komentirala literarna priloga Timesa ob izidu njegovih Izbranih pesmi 1958-1968. “Preveč samozaverovan pesnik je, da bi bil lahko kdaj dober kantavtor,” piše v neki popularnoglasbeni knjigi.

A vse to je samo stvar stališča. Mnogi so v njegovi otožno zveneči, hrepeneči poeziji odkrili tisto, kar so od nekdaj pogrešali. Ti so v plošči Songs of Love and Hate (Columbia, 1971) in pesmih, kot sta Famous Blue Raincoat in Joan of Arc, odkrili moč poezije, ki se spreminja v zaklinjevalski rek. “Celo generacijo poslušalcev je pripravil do tega, da išče pravi smisel pesmi,” je leta 1979 zapisala Elizabeth Thomson, ena njegovih prenicljivejših kritičark. In to nedvomno drži. Ne samo za eno generacijo. Zdi se namreč, da vedno nove najdejo pot v njegov čarni ris. “Bog me spoštuje, kadar delam, in me ljubi, kadar pojem,” je rekel Tagore; in tej tradiciji, v kateri pesmi trajajo tisočletje, pripada tudi Cohen. Njegovo današnjo priljubljenost, morebiti večjo kot kdaj prej, in njegov vpliv je treba meriti z vztrajnostjo, ki so ji tuji kratkotrajni čustveni odzivi; mnoge izmed njegovih sodobnih psalmov je mogoče povsem doumeti šele po letih poslušanja. Podobno, kot tudi sam Cohen pogosto potrebuje leto ali desetletje, da dokonča, kar se je namenil napisati, pri tem pa se težišče pesmi prenese na povsem drugo temo.

Nikakršno naključje tudi ni, da je v njegovih pesmih zelo izrazita verska metaforika. A ne le judovska, kot v pesmi Story of Isaac, ampak tudi krščanska in budistična. Ob poslušanju njegovih pesmi dobi človek občutek, da izrekajo vero, ki je starejša od vseh velikih svetovnih verovanj. Vero, ki v tradiciji hasidskega reka, da je najboljša sinagoga človeško srce, zaupa tistemu, kar je v tem srcu. Ali v dveh prepletenih srcih, ki sta že dobrih petnajst let njegov neuradni zaščitni znak.

“Srce se vedno ukvarja z željami, hotenji, hrepenenji, posedovanji, zadrževanji, izgubljanji. To je pokrajina srca ... Pomembno je, da se resnični občutki družbe in življenja srca potrjujejo ...” pravi Cohen.

Ko se je začetno navdušenje poslušalcev sredi sedemdesetih let poleglo, so mnogi menili, da je njegove glasbene kariere konec. Poskusi z novim zvokom, ki jih je mogoče slišati na ploščah iz tega časa (New Skin for the Old Ceremony, 1974, še bolj pa Death of the Ladies' Man, 1977, ki jo je produciral legendarni Phil Spector, Cohen pa se ji je povsem odrekel), niso prinesli uspeha, še manj zadovoljstva. Plošče Various Positions (1985) pa na primer njegova založba v Ameriki sploh ni hotela izdati, in to četudi je na njej ena Cohenovih nasploh najboljših pesmi, izrazito religiozna If It Be Your Will, na katero je tudi sam zelo ponosen. Direktor je Cohenu rekel: “Vemo, da si velik, Leonard, ne vemo pa, ali si kaj prida!”

“Bolj ko se staramo, bolj osamljeni postajamo in globljo ljubezen potrebujemo,” je Cohen povedal pred nekaj leti, in zdi se, kot da so iz te potrebe po globlji ljubezni nastale odlični plošči I'm Your Man (1988) ter The Future (1992) in nenavadna pesniška zbirka Book of Mercy (1984), sestavljena iz petdesetih kratkih proznih fragmentov v privzdignjeni dikciji, ki nagovarjajo “univerzalnega boga”, skupnega njegovemu dojemanju judovske, krščanske in budistične religiozne tradicije.

Ljubezen pa mu po svoje vračajo tudi tisti, ki so ob njegovi besedi odraščali. Jennifer Warnes, ki je pela na vrsti Cohenovih plošč, je posnela kultni album Famous Blue Raincoat (1987), na katerem so same njegove pesmi, francoski glasbeni časopis Les Inrockuptibles pa je leta 1991 pripravil ploščo, na kateri vrsta znanih glasbenikov in skupin (Pixies, R.E.M., Nick Cave, John Cale, Ian McCulloch itd.) priznava: I'm Your Fan. Leta 1995 je nekaj podobnega izšlo v Ameriki pri založbi AandM in pod naslovom Tower of Song, sodeloval pa je kup zvezdnikov tipa Elton John, Willie Nelson, Bono, Billy Joel. Rezultat je obratno sorazmeren z razvpitostjo imen.

Nasploh so ga vedno bolje kot v ZDA sprejemali v Evropi, zlasti na vzhodu, zato ne čudi, da imajo na Poljskem vsakoletni festival njegove glasbe in da so plošče njegovih priredb izšle na Poljskem, Češkem, v Rusiji - posnel jo je celo Ibrica Jusić (Hazard, 1999). Finska domača stran www.leonardcohenfiles.com na primer navaja 620 (posnetih) priredb. Pogledati se jo splača tudi zato, ker je po vsebini, obliki in splošnem vtisu ena najboljših domačih strani, kar sem jih kdaj videl. Zato ne čudi, da že vrsto let deluje kot nekakšen neuraden komunikacijski kanal med Cohenom in njegovimi oboževalci. Večkrat na leto namreč sam Cohen zanjo prispeva nove fotografije, podatke in celo čisto sveže pesmi. Tu in tam tudi pomembne informacije, kot je na primer ta, da se je po večletnem bivanju v budističnem samostanu na Mount Baldyju v bližini Los Angelesa in potem, ko ga je njegov učitelj Rashi posvetil v meniha z imenom Jikan (Molčeči), spet vrnil v “civilizacijo”, pripravil novo zbirko, ki je v tisku, in začel snemati novo ploščo, za katero je nekaj skladb že dokončal, še več pa jih je “v delu”. Vendar nihče - še najmanj Cohen, ki je alergičen na roke - noče napovedati, kdaj bo izšla.

Žejo oboževalcev zato gasijo koncertne plošče, leta 1994 Cohen Live z zadnje svetovne turneje leto pred tem, pred dvema mesecema pa še ena z naslovom Field Commander Cohen, s posnetki londonskih nastopov leta 1979, ki je zanimiva predvsem zaradi cele vrste najbrž zelo redko izvajanih skladb iz prehodnega obdobja ter razkošne instrumentalne in vokalne podpore.

“Otroci razkazujejo brazgotine kot medalje. Ljubimci jih uporabljajo kot skrivnosti, ki jih razkrivajo. Brazgotina je tisto, kar se zgodi, ko beseda postane meso,” pravi Cohen. Lahko mu verjamemo, kajti pri šestinšestdesetih ima veliko brazgotin in morebiti nam bo vendarle kmalu razkril tudi kakšno novo.

Jure Potokar

Viri:

Linda Hutcheon. Leonard Cohen and His Works. 1992.

Ira Nadel. Leonard Cohen: A Life in Art. 1994.

Jim Devlin. In Every Style of Passion. 1996.

Leonard Cohen. Lepi Zgubljenci. 1966/1996.

Leonard Cohen. Book of Mercy. 1984.

Leonard Cohen. Stranger Music. 1993.

www.leonardcohenfiles.com

Plošče:

Songs of Leonard Cohen (1967)

Songs from a Room (1969)

Songs of Love and Hate (1971)

Live Songs (1972)

New Skin for the Old Ceremony (1973)

Death of a Ladies' Man (1977)

Recent Songs (1979)

Various Positions (1984)

I'm Your Man (1988)

The Future (1992)

Cohen Live (1994)

Field Commander Cohen - Tour of 1979 (2001)