Domače dvorišče: Trio con brio

Ni samo rima, je tudi res!

Živahni komorni ansambel Trio con brio sestavljajo mladi pihalci. Oboistka Manca Globokar, klarinetist Gašper Troha in fagotist Boštjan Žekar poskušajo zapolniti praznino, ki vlada na naših glasbenih odrih že precej dolgo na področju pihalnega tria. Ta mesec se po Sloveniji predstavljajo kar s šestimi koncerti, to je dovoljšen razlog, da smo jih povabili na pogovor. Ker vsi trije mladi glasbeniki igrajo v orkestru, eden pa tudi poučuje, sta se lahko povabilu odzvala samo Manca (M) in Gašper (G).

Kdaj ste oblikovali komorno skupino in zakaj prav trio?

M: Začeli smo tako, da smo se udeležili lanskega tekmovanja komornih skupin na Tekmovanju mladih glasbenikov Slovenije.

G: Pravzaprav je bilo tako, da sem si želel ustanoviti pihalno komorno skupino, in ker je zelo težko sestaviti kvintet, sem se najprej lotil tria. Vprašal sem Boštjana, če bi bil pripravljen igrati z menoj, in bil je za to. Morala sva najti še oboista in nazadnje sva prišla do Mance. Najprej se nismo znali prav lotiti dela, ko pa smo se odločili prijaviti na tekmovanje, smo končno začeli resno delati. Na tekmovanju smo dosegli 96 točk in bilo bi nesmiselno prenehati. Pozanimali smo se za možnosti koncertov, se prijavili na razpis za GM Oder in bili sprejeti, tako da nas je gnala motivacija. Zdaj smo skupaj leto in pol.

Delate popolnoma sami, brez mentorja?

G: Čisto sami. Problem je v tem, da pri nas ni takega tria, kjer bi se lahko zgledovali, kjer bi dobili literaturo. Na Akademiji za glasbo je obstajal trio Don Juan, ki ne deluje več. Od njih in od mojega profesorja klarineta, Slavka Goričarja, smo dobili nekaj not, zdaj pa iščemo po katalogih. Žal je to edini način, ker pri nas ni dobiti niti laserskih plošč s to zasedbo, tako da o skladbi nimaš nobene predstave, preden jo naročiš.

M: Včasih ciljamo čisto na slepo.

G: Lani smo bili na mojstrskem tečaju v nemškem Weikersheimu in smo tam marsikaj slišali in dobili tudi naslove, kjer lahko naročimo note. Tokrat so bile na tem tečaju komorne igre same res dobre skupine, ker so organizatorji na podlagi posnetkov med stoštiridesetimi prijavljenimi izbrali samo deset skupin. Poleg tega so tamkajšnji profesorji odlični, mladi in polni energije, pripravljeni delati. Zato smo veliko pridobili.

Kako služba v orkestru vpliva na vaše delo v komorni skupini?

M: Če želiš pri nas biti profesionalni glasbenik in od tega živeti, skoraj ni druge možnosti, kot da si najdeš službo v orkestru, vendar to včasih ni samozadostno in iščemo še druge možnosti glasbenega delovanja. Meni se zdi najbolje igrati v komorni skupini, in če ta uspešno deluje in se lahko kolikor toliko pogosto dokazuje na koncertnem odru, je to odlično.

G: Včasih je sicer težko časovno uskladiti naše želje in načrte z delom v profesionalnem orkestru. Res pa je tudi nasprotno. Izkušnje v orkestru so zelo dobrodošle in tisti, ki igrajo v orkestru, veliko laže igrajo tudi v komorni skupini, ker so navajeni skupne igre, intonacije. Ko prideš z akademije, si še neprilagodljiv, solist. Za solistično igro na pihalu pa je pri nas izjemno ozek prostor, silno malo priložnosti. Samo poglejte solistične koncerte abonmajske ponudbe ene sezone: štiri violine, violončelo in klavirji. Laže pa je uspeti s komorno pihalno skupino, ker so dokaj priljubljene.

Ste se zavestno odločili prav za ta sestav tria?

G: Ni veliko možnosti, lahko bi bila flavta namesto oboe, morebiti rog namesto fagota, ampak za tako zasedbo je še manj literature. Pravzaprav ne vem, zakaj mi je v glavo padla prav zasedba z oboo, morda zato, ker sem slišal trio Don Juan, najbrž pa tudi zato, ker je ta tip tria osnova za pihalni kvintet, ki je klasična pihalna zasedba.

Imate kljub vsemu v načrtu, da bi nekoč sestavili kvintet?

G: Imamo. Če bomo z leti uspevali in če bomo pridobili ljudi, s katerimi bomo radi igrali in ki bodo tudi sami radi igrali z nami, bomo to vsekakor storili. Že zdaj se kaže zanimanje, ko nas kdo posluša in pravi, da če bi naš trio dobro delal, bi se nam tudi sam rad pridružil.

M: Kvintet je v perspektivi vsekakor lepa priložnost. Problem je le s časom. Že trije komaj najdemo skupni čas za vaje in tudi za koncerte, pri petih je to še veliko huje.

Kje pa lahko vadite, kako se usklajujete?

G: Z Manco igrava v opernem orkestru in včasih vadimo kar v opernih vadbenih prostorih, sem in tja na glasbeni šoli, pa tudi pri policijskem orkestru smo že vadili.

M: Midva se nekoliko laže uskladiva, Boštjan pa ima čisto drug delovni čas, tako da je včasih res naporno.

G: Najenostavneje je, če kvintet sestavijo prvi pihalci nekega orkestra. Imajo iste termine, uigrani so v skupni igri, na voljo imajo prostor za vadbo. Tako je deloval Pihalni kvintet RTV, tako deluje Slowind, taka je praksa tudi po svetu.

Pravita, da literatura za vaš sestav ni posebno obsežna. Ste morda naročili že kakšno skladbo pri slovenskih skladateljih?

M: Vito Žuraj je za nas napisal Tri bagatele. Za koncert, ki smo ga igrali v Kranju, so želeli, da bi poleg predlaganega programa izvedli še novost. Prosila sem Vita, ki je moj sošolec na Akademiji, da nam kaj napiše. Eno od Treh bagatel smo že izvedli, na drugi dve pa se še pripravljamo. Imamo zelo dober namen. Napisal je namreč zelo zahtevno glasbo, ker vedno skuša izrabiti skrajne tehnične zmožnosti.

G: Literature bo vedno več. Skladatelji pišejo za zasedbe. Če neka skupina dovolj dolgo obstaja, bodo zanjo začeli tudi pisati.

In vi igrati.

M: To je naš cilj. Treba je imeti stimulacijo. Za zdaj si prizadevamo predvsem igrati, nastopati.

G: Mislim, da je program, ki ga izvajamo, dovolj reprezentativen, dobra osnova, da se predstavimo. Nato pa dodajamo nove skladbe in program kombiniramo in širimo. Pomembno je, da nas slišijo.

Koliko koncertov ste imeli doslej?

M: Po lanskem tekmovanju smo igrali v Weikersheimu, pri nas pa v Kranju, v Novi Gorici, v Ljubljani, v Kamniku in ta mesec dodajamo še šest koncertov.

G: Povprečje je kar dobro. Skoraj koncert na mesec.

Kaja Šivic