Goldfrapp

Po gori navzgor

Spet nekaj iz bristolske zvočne zakladnice. Še bolj mračno in še bolj srhljivo: v vokalni podobi umetnice z nemogočim priimkom in z glasbenimi lepljenkami umetnika, ki je nor na Sergia Leoneja.

Ko sta lani septembra Alison Goldfrapp in Will Gregory pri Mute Records izdala zgoščenko Felt Mountain (glej Musko 10/00), se je polovica glasbenih kritikov zaljubila v Alisonino hladnokrvno petje, polovica pa v Gregoryjevo inovativno prepletanje sodobnega sloga z največjimi dosežki industrije filmske glasbe. Vohunski suspenzi, bolestni kriki v popolno celoto sprijetih zaljubljencev in panično prerivanje v šotoru sredi gluhe loze, tipa Blairwitch Project: popoln noir, kakršnega ne pomnimo od črno-belih gibljivih slik kateregakoli vam dragega noir umetnika.

Ezoterična niša, ki sta se ji predala Gregory in Goldfrappova, je začela nastajati konec poletja 1999. V bližini Batha sta sredi odročne Wiltshorske pokrajine našla star bungalov, v njem naredila studio in se lotila večmesečnega dela. Goldfrappova, šolana slikarka, ki je nekje na pol poti študijskega ustvarjanja vizualnih in zvočnih instalacij spoznala, da jo v resnici zanima samo glasba in še enkrat glasba, je točno vedela, kaj hoče. V veliko pomoč pri žanrski izbiri ji je bilo vsekakor tudi sodelovanje s Trickyjem za njegov prvenec Maxinquaye (1995) in prijateljevanje z elektronskim duetom Orbital, ki sta njene glasovne sposobnosti izkoristila za leta 1994 izdani Snivilisation. Gregory, velik ljubitelj art filmov, filmske glasbe in velikih skladateljev, kot so John Barry (filmi o Jamesu Bondu), Angelo Badalamenti (David Lynch) in Nino Rota (Federico Fellini), pa je njene želje znal postaviti v nekakšen glasbeno-teoretski sodobni kontekst. V katerem je, hvala bogu, dovoljeno vse. Podprt z inspirativno malho, polno filmskih klasik, franocoskega popa iz šestdesetih let, nemškega kabareta in špageti westernov, je Gregory sredi puščobne pokrajine počasi razkrival inovativno in strastno črno (noir) vizijo 21. stoletja. Kot pravita sama, gre za združevanje tradicionalnih struktur pesmi s surovimi, abstraktnimi elementi, ki so ponavadi rezervirani za eksperimentalne zvočne obdelave. Zlitje sintetičnih zvokov s tistimi, ki jih producira klasična violina, ustvarja napetost, ki se ji Alison in Will ne moreta upreti.

Njuno ponovno odkritje popularne glasbe seveda močno spominja na Portishead, toda naj vas podobnosti ne zavedejo. Gregoryjev vsestranski pristop namreč močno odstopa od tistega, ki se ga je pred leti tako fantastično oklenil Adrian Utley (ta je, mimogrede, sodeloval tudi pri Felt Mountain). Alison in Will namreč niti približno ne dosežeta tiste veličastne čustvene morbide Portishead, ne zvočno ne vokalno. Slavčkovo petje, s katerim tako lahkotno operira Goldfrappova, namreč niti približno ne spominja na poslednjo tožbo, kot se na trenutke zdi pri krhkem glasu Beth Gibbons. Nasprotno. Njen slavček se je kot ris pripravljen spopasti z vsako, še tako nevarno ujedo in – zmagati. Alison po vokalnem talentu sodeč vsekakor ni frigidno in vsega naveličano bitje; je zapeljivka, vohunka, seks bomba in kot kača vlažno hladna jezikavka, ki vabi s hipnotičnimi izjavami kot say my name, whisper it / I am deliciously wired / I am falling in a cloud / Shoot a thousand stars over me / say my name, whisper it. Goldfrappova v prikrito histeričnem žalovanju, rotenju in grožnjah ostaja pokončna in elegantna. Patetičnost in sočutje, ki ju poslušalec neizbežno zasluti, se takoj v naslednjem hipu spremenita v odločno, s hrbtenico podprto čustveno razpoloženje, ki ne dovoljuje padca v brezno samopomilovanja.

Dvoumna čustva, ki jih zbuja Felt Mountain, so zato popolnoma pričakovana in pravzaprav dobrodošla. Kvalitetna glasba naj pač ne bi dovoljevala enoličnih čustvenih manevrov.

Kakorkoli že, Alison in Will uspešno tržita večmesečno trdo delo. Po uspešni angleški turneji, na kateri sta med drugim delala družbo tudi Mobyju, v Berlinu pa Nicku Cavu, sta marca navduševala druge evropske poslušalce, konec februarja pa sta s Felt Mountain po Lovely Head in Utopia snela že tretjo malo ploščo Human. Zanimivo je, da sta sodelovala tudi Joey Burns in John Convertino iz Calexico, ki sta glasbeno sintetičnemu izvirniku nadela tradicionalno mariachi akustično srajčko in nanjo kot modni dodatek pripela španski glas Johna Contretasa. Odlična različica korenito odstopa od današnjih že popolnoma rutiniranih verzij, ki zapolnjujejo večino takšnih samostojnih izdelkov. Avantgardno razbijanje žanrskih meja in zlitje glasbenih okusov se s tem nadaljuje.

Marta Pirnar