Urbana črnina

What's the beef? ali Kjer se prepirata dva

Tema za današnjo črno pisarijo se je porodila po temeljitem premisleku o dveh stvareh. Ena je v Sloveniji zelo prisotna, druge (vsaj pravijo tako) v Sloveniji praktično ni. Ena je živalskega izvora, druga pa sicer človeškega, a zna v človeku prebuditi predvsem živalske strasti. Obeh se je dobro izogibati, saj sta nevarni za duha in za telo. Eno bomo vzeli dobesedno, druga pa v prenesenem pomenu pravzaprav pomeni prvo. Pa nehajmo z ugankami in besednimi zavozlankami ter recimo Bobu Robert, našima pojmoma pa prepirljivost in nore krave.

Ampak s tem seveda šele začenjamo odgovarjati na vprašanje, ki je zdaj nedvomno v vaših glavah: prav, prepirljivost že mogoče, ampak kaj ima s črno muziko skupnega bolezen norih krav? Hja, kot da bi hiphopovski sleng že pred desetletjem in pol vizionarsko zrl v evropsko živinorejsko sceno leta 2000/01, je besedno obračunavanje med dvema rapajočima osebkoma označil za beef – govedino po domače. Ne vem, če je k poimenovanju kaj pripomogel slovenski idiom zagovedenec, ki ga je arhaični Slovenec v medsebojnem obračunavanju rad pripisal človeku bolj kratke pameti in ki ga lahko tudi stopnjujemo do bolj eksplicitnih različic vol za brezjajčnega slaboumneža in bik za korpulentnega srboriteža. O govedu sicer nič slabega – predvsem ne o tatarskih in drugih biftekih, na čelu s koščenim in na gradeli zažganim florentincem –, a ko so tema debate prepiri med posameznimi raperji in njihovimi klikami, pač ne moremo mimo. Ta mesec torej Urbana črnina nudi bele črke o zgodovini, vsebini, posledicah in najbolj znanih primerih mikrofonskega medsebojnega zmerjanja črnih pobov. Naj vam čtivo in goveja juha (če tole berete v nedeljo okrog poldneva) tekneta!

Hip hop je veščina, ki je že od začetka temeljila predvsem na individualnih sposobnostih izvajalcev, ki se jih je dalo redno preverjati na partijih in drugih medsebojnih srečanjih. V začetnih, idealističnih in brezkonfliktnih obdobjih hip hopa (ko je šlo res predvsem za kulturo, in ne za posel ter preštevanje novcev) so se fantje pač skupaj postavili na oder in za svoj ugled zastavili rime, če so bili mojstri ceremonij, nalomljene gibe, če so bili breakdancerji, grafite, če so bili grafitarji, in mikse in scratche, če so bili didžeji. Za boljšega je veljal tisti, ki je pokasiral večje navdušenje publike, zamer ni bilo, saj je vsak poraženec pripravljal pohod na carski tron za naslednje snidenje. Takrat še ni bilo govorov o govedini, namesto beefov so bili battli (boji), namesto groženj so bile le zafrkancije in neškodljive šale. A bolj ko se je hip hop razvijal, več ko je bilo v igri denarja in različnih interesov, tem bolj je vrag odnašal šalo in na njeno mesto postavljal zmerljivke, psovke in celo grožnje. Kljub nekaterim negativnim konotacijam, pa je betlanje (p)ostalo ena najljubših veščin mojstrov ceremonij. Tistemu, ki zna stajliš and kul (lahko bi tudi rekli športno) verbalno premagati rapajočega kolega, čast in spoštovanje (respect) zagotovo ne uideta.

V osnovi lahko bojevanje mojstrov razdelimo v dve panogi: poznamo kregarijo na dolge in kratke proge. Kratkoprožno bojevanje se večinoma odvija na srečanjih v svobodnem slogu (freestyle) in je pretežno neškodljivo, saj kot predmet posmeha uporablja predvsem videz nasprotnika. Gre za besedno karikiranje, kjer za pljuvalno iztočnico pride prav že najmanjša stvar, recimo podočniki, mastni lasje, umazane superge, zadah po česnu in tako dalje; seveda je potrebno vzeti v zakup to, da jih boš od skritiziranca bogato dobil nazaj, saj zakon o vzajemnem učinku velja tudi v tem primeru. Freestylersko bojevanje je pravzaprav neškodljivo, vse zamere se rešijo sproti in v bistvu gre bolj za prijateljsko pokanje šal, kjer je v prednosti tisti z boljšim besednim zakladom in domišljijo: skratka taka pobovska zafrkancija, pri kateri še vedno ostanemo pri slengovski oznaki battle. Pri dolgoprogaškem bojevanju pa lahko začnemo govoriti o beefu. Boj na dolge proge poteka na daljavo: bojevnika MC-ja nista v istem prostoru, ampak vsak v svojem studiu, kjer v vrstice in kitice komadov uvrščata hude besede na račun nasprotnika, ki so lahko tudi bolj ali manj kodirane, tako da včasih neuk poslušalec niti ne ve, da gre za zmerjanje. Ker ne pride do takojšnjega razčiščevanja, ampak do odgovora preteče tudi več tednov ali mesecev (v katerih se da izmisliti marsikatero hudo zmerljivko), so to lahko tudi več let trajajoči spori. Sicer pa se bomo največ naučili iz primerov, zato je verjetno najbolj pametno, da pregledamo nekatere najbolj legendarne medsebojne obračune v zgodovini hip hopa.

KRS-One vs. MC Shan

Dvoboj med Krsom in Shanom je zagotovo najbolj epski in presežniški med vsemi dvoboji, ki so se kadarkoli zgodili. Boj je potekal na geografski osnovi, tako da sta oba glavna protagonista pravzaprav predstavljala ozemlja, od kjer sta doma: KRS Južni Bronx, Shan pa Queensbridge. Rapperja sta si "dopisovala" na seriji malih plošč, oba sta seveda odgovarjala na prejšnjo malo ploščo in uvajala iztočnice za nadaljevanje debate. Njun boj je znan tudi po gentlemanstvu, saj je bila tema izključno hiphopovska (ne)sposobnost drugega. V boju, ki je trajal več let, je odnehal MC Shan, ki potem nikoli ni presegel slave, ki si jo je pridobil v tem dvoboju – če me spomin ne vara, je celo ostal brez odmevnega samostojnega albuma. V našem žargonu se reče, da ga je KRS pojedel. Slednjega se odsihmal drži fama nepremagljivega battle rhymerja, in le malo jih je, ki sploh pomislijo na to, da bi se spustili v boj z njim. Za tiste, ki vas boj zanima podrobno, še uporabna informacija, da je izšel tudi kompilacijski album The Battle For Rap Supremacy, na katerem so zapisani najbolj opazni komadi iz tega antologijskega boja vseh bojev.

2Pac vs. Notorious B.I.G.

Če je osemdeseta zaznamovala prej opisana kregarija, so bila devetdeseta zagotovo v znamenju medobalnega spora, ki so mu nekateri rekli celo vojna in ki ga najbolj ponazarja rivalstvo med 2Pacom in Notoriousom B.I.G.-jem. Mladinci morebiti ne veste, da sta bila Tupac in Biggie svoje dni velika prijatelja in da je seme spora med njiju zasejala govorica, da naj bi bili v streljanje na Tupaca pred newyorškim studiem, v katerem je snemal, vpleteni ljudje iz Biggiejevih krogov. Menda se je od takrat naprej Biggie v velikem loku izogibal Tupaca, njuna komunikacija pa je potekala v vzajemnem pljuvanju po drugem v komadih in v intervjujih. Čeprav sta šla oba protagonista v žaljivkah zelo nizko (Tupac je med drugim namigoval na “dol-dajanje” z Biggiejevo ženo Faith Evans), pa je šlo v tem beefu bolj za medijsko napihovanje spora v vojno. Kam je stvar pripeljala, vemo ... Naj oba počivata v miru!

Cypress Hill vs. Ice Cube

Tudi temu obračunavanju je predhodilo prijateljstvo, saj so pobje velikokrat nastopali skupaj in se nasploh imeli radi. Med snemanjem tretje plošče pa so Cypress Hill nekaj gradiva dali v predposluh Iceu Cubu, da bi zadevo kritično pogledal in dal pripombe. A kot kaže, mu je bila reč tako všeč, da je nekaj idej koristno uporabil za snemanje svojih zvočnih produktov. Cypress Hill je to tako ujezilo, da so na plošči III – Temple of Boom objavili precej jezen in z(a)merljiv komad. Odgovor (pravzaprav jih je bilo več) je sledil na plošči Cubove zasedbe Westside Connection, Bow Down, in slišati je, da bojna sekira še ni zakopana.

Lauryn Hill vs. Wyclef Jean

Tale dvoboj ima smešno lastnost – da je silno umetelno zakodiran v komade obeh vpletenih in da oba eksplicitno zanikata, da bi kakršenkoli beef med njima sploh obstajal. A vendarle je vsem jasno, da bi v dobrih in nezamerljivih odnosih še vedno oba obratovala v skupini Fugees. Očitno so bila nesoglasja o ustvarjalnem nadaljevanju skupine, ki je na dveh albumih dosegla vse – ulično kredibilnost in komercialni uspeh, prevelika, zato sta Lauryn in Wyclef krenila vsak po svoje. Wyclefu je po prvencu Carnival krenilo na slabše in je svojo produkcijo prignal že zelo blizu Puffyjevim poparijam, Hillovka pa je pobasala cel kup grammyjev, verjetno tudi za vrstice, nedvomno namenjene Wyclefu: Come on baby, light my fire / everything you drop is so tired / music is supposed to inspire / how come we ain't getting no higher?

Canibus vs. LL Cool J

Presenetljivo korajžni mladiček Canibus se je zakadil v prekaljenega starega prdca, lady loverja cool Jamesa, in priznati je treba, da je s komadom Second Round K.O. požel precej odobravajočih aplavzov in strinjaj ter da se je večina poslušalstva v tem dvoboju postavila na njegovo stran. A ko mu je slava stopila v glavo in povzročila občutek nepremagljivosti, je z nekaj nepremišljenimi izjavami (tipa, kako da bo zmlatil in pojedel tudi Krsa Ona), ki jih niti pod razno ni upravičil s povprečnim prvencem (in substandardnim nadaljevanjem), izgubil vse, kar je dosegel. Zdaj ga ni nikjer več ... saj res – a kdo ve, kje je Canibus???

Eminem vs. Everlast

Zadnja bojna atrakcija na hiphopovskem bojišču je zmerjanje med dvema belima mojstroma ceremonij. Everlast je tisti, ki je imel dovolj jajc, da je na albumu skupine Dilated Peoples ozmerjal najbolj prodajanega in popularnega rapperja. Že tako ali tako psihično labilni (in po malem shizo) Eminem je zbesnel nazaj in skupaj s skupino D 12 posnel singel Shit On You. Everlast se ni dal motiti in je na koncertu v Eminemovem mestu Detroitu kar na odru navalil še nekaj krepkih buč, rezultat pa je bil pretep na odru in neredi v dvorani. Vprašanje zmagovalca je tukaj še vedno odprto, a glede na to, da je Eminema v vzporednem dvoboju res hudo zmlel Evidence, se mi zdi, da mu bojevanje ni več tako pri srcu.

Klemen Klemen vs. Ezy G and Viole

Za konec smo prihranili še slovensko bojno epizodo, ki sicer ni tako odmevna, je pa zaradi nje jasno, da Klemna malo stisne pri srcu, ko se pelje od Trojan proti vzhodu, še posebej od Tepanj naprej. Z nekaj nedolžnimi verzi se je sicer lotil prvega mariborskega grla Ezyja G-ja, a v tem sploh ni bilo nobene pene. Hujša reč je bila uvrstitev navijaškega napeva Green Dragons v enega od komadov. Zaradi vrstic sovražim Maribor in Viole / sovražim celo Pohorje / zdaj gremo, s sekiro v roki / pobili bomo Štajerce se je dvignil pritisk marsikateri mariborski glavi, ki jo je ob takih rečeh težko prepričati o tem, da je vsak glasbeni izdelek fikcija, in ne nujno resničen. Trenutni rezultat je ta, da Klemen ni imel koncerta v Mariboru, ker so Viole zagrozile s pištolami ... A kolega Borut je zadnjič na nekem žuru v Mariboru brez težav zasukal dva Klemnova komada. Zdaj čakamo na kakšen Ezyjev komad, pa čeprav demo ...

Bojev je bilo seveda še več, saj samo za 2Paca velja, da je dal skozi več kot 15 dvobojev, in brez dvoma jih bo še veliko. Upamo lahko samo, da bo čim več prijaznih, starošolskih betlov, ki bodo pridodali h kvaliteti rap muzike, in čim manj tistih, pri katerih se namesto rim in beatov sliši rožljanje orožja.

napo.lee.tano