Rough Trade

Prvih 25 let

Kot večina neodvisnih gramofonskih založb se je tudi Rough Trade Records rodila iz navdušenja nad glasbo. Ko je Geoff Travis končal študij, se je najprej potikal po Ameriki, kjer je glasbeni apetit potešil z nakupom nekaj sto plošč. Ko se je vrnil v Anglijo, mu je zvrhan kup težko dosegljivih vinilov dal misliti. Kaj ko bi nekaj tega ponudil še drugim navdušencem? Namesto da bi si našel ‘normalno’ službo, je 20. februarja 1976 s skromnimi sredstvi v Londonu odprl trgovino s ploščami.

Čas je bil ravno pravšnji. Leta 1976 se je v Angliji začel dogajati punk in z njim so se naenkrat odprle številne možnosti. Mladina je začutila, da ne potrebuje niti ne vem kakšnega glasbenega znanja niti najdražje opreme, da bi imela bend. Res je prva generacija angleških punkerjev takoj postala del velikega posla, a za njimi so prišli vse številčnejši novi, ki bi radi objavili ploščo. Na to množico najrazličnejših izvajalcev so se lahko odzvale prav majhne, neodvisne založbe, večinoma podaljški klubov in trgovin. Torej so zlahka spremljale dogajanje, začutile utrip podzemlja in se hitro odzvale nanj.

Trgovina Rough Trade je najprej ponujala uvožene plošče jamajškega reggaeja in ameriškega garažnega rocka, a kupci so počasi začeli spraševati po ploščah britanskih skupin, ki so uspešno nastopale, zaradi omejenih možnosti pa niso prišle do plošče. Geoff se je odločil, da prav tem omogoči objavo nosilca zvoka. V nasprotju s sestrskimi založbami (Stiff, Beggars Banquet, 4AD, Mute, Factory) od vsega začetka ni razmišljal o izdelanem profilu ‘svojih’ varovancev. Stiff Little Fingers, Cabaret Voltaire in The Pop Group glasbeno niso imeli veliko skupnega, vsak zase so bili dovolj samosvoji, da so izstopili iz množice drugih. To je bila poglavitna značilnost izvajalcev pri Rough Trade Records.

Ne le plošče, ki jih je objavljala Rough Trade, tudi plošče drugih neodvisnih založb so postale tako številne, da so zahtevale distribucijsko mrežo. Del tega je spet prispevala Rough Trade. To je omogočilo skladen razvoj založništva in celotne neodvisne glasbene scene. Tisti, ki so najprej le kupovali plošče, so kmalu končali v rockovskih bendih.

Kontradiktorno morda, a začetek konca se je zgodil s podpisom pogodbe s skupino The Smiths. Z njimi je Rough Trade Records postala ena največjih neodvisnih založb, istočasno je uspela odkriti še nekaj velikih imen (James, Carter The Unstopable Sex Machine, Scritti Politti) - in vse je kmalu preraslo začetni entuziazem. Potrebni so bili močnejši finančni vložki, organizacija je postala zapletena in število zaposlenih vse večje. Ko so The Smiths razpadli, druge pa so jim pobrale velike založbe, je tudi Rough Trade leta 1989 kot založba propadla. K sreči je izvorno poslanstvo nadaljevala trgovina s podružnicami v Londonu in v Tokiu. Da bi bila zmeda še večja, sta ime poleg trgovine ohranila še nemška distribucija in domači ‘publisher’. Minilo je še nekaj let, preden se je trgovina spet utrdila kot samostojna enota, kot mesto, kjer tudi najizbirčnejši kupec najde kaj zase.

Okroglo obletnico delovanja je Rough Trade obeležila z več dogodki. Najprej je v različnih londonskih klubih v desetih dneh nastopilo skoraj 50 izvajalcev in didžejev, kakorkoli povezanih z znamko Rough Trade. Za nas je pomembnejših 56 izvajalcev, ki jih je trgovina s po enim posnetkom zbrala na štirih CD ploščah pod preprostim naslovom 25 Years Of Rough Trade Shops.

Zbirka se še zdaleč ne omejuje na posnetke, resnično izdane pri Rough Trade Records. Prej bi jo lahko označili za prerez neodvisne rockovske produkcije nasploh. Korenine izkaže v uvodni 30 Seconds Over Tokyo clevelandskih Pere Ubu (pesem je izvorno objavljena na singlu že leta 1975), ko seže prek otoških meja in izven svojega časovnega okvira. Pestrost ponudbe je razvidna že na prvem disku, ko se eden ob drugem, tako kot so bile zložene plošče v prvotni trgovini Rough Trade, najdejo zgodnji punkerji Buzzcocks, reggaejaši The Congos, industrijalci Throbbing Gristle in anarho punkerji Crass. Tudi brez The Fall in Joy Division ni zgodovine neodvisne otoške glasbe. Pri založbi so začele The Raincoats (in se ob ‘proslavi’ ponovno zbrale), prav tako je pomemben del dogajanja zaznamoval tedaj še neomadeževan minimalistični pop skupine Young Marble Giants.

V začetku osemdesetih let je bilo neodvisno založništvo na Otoku na vrhuncu. Obetajoče skupine so postajale vse večje in nekatere so prerasle v pojem. Cocteau Twins postanejo zaščitni znak založbe 4AD, The Smiths navkljub pravi smithsomaniji na Otoku ves čas ostanejo pri Rough Trade, Scritti Politti žanjejo uspeh, preden jih ‘kupijo’ veliki. Predvsem pa se dober glas širi čez vse meje. Na drugem disku so prisotni še Sonic Youth, ki tedaj prek Blast First! le prodrejo v Evropo, pojavijo se islandski Sugarcubes z Björk na čelu, avstralski priseljenec Nick Cave le dočaka širše priznanje. Po njegovih stopinjah je šel Foetus, ki je prve plošče objavil prav v Londonu in kompilaciji podaril komad z težko dosegljivega albuma Ache. Reggeajaško smer še vedno zastopa Lee ‘Scratch’ Perry z Dub Syndicate, posodobljeno različico ponuja široka družina pri On-U Sound, ki prispeva trdo krilo Tackhead.

Tretji disk povzema dogajanje s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let. Indikativno je, da je neodvisno založništvo po komercialnih merilih zašlo v krizo. Komaj jim še uspe odkriti novega, res uspešnega izvajalca. Med temi se najdejo le še Pixies, Oasis, na primer, so izpadli iz izbora, vanj so prišli Lemonheads, ki jih skoraj ne moremo šteti med neodvisne. Očitno ne gre le za to. Stroga ločitev izgublja kvalitativni pomen; ali, kar je neodvisno, še ni nujno dobro, in med izdajami velikih se vedno lahko najde biser.

Cepitev glasbe na vse smeri zahteva strog izbor. Od grunge buma so na kompilaciji zastopani le Mudhoney, od vseh zasanjanih psihedeličnih ‘rockerjev’ so si mesto izborili le Spacemen 3, barve otoškega gibanja riot grrrl branijo Huggy Bear. Zadnja trdnjava ideala neodvisnosti ostajajo Stereolab, ki še danes objavljajo plošče pri lastni založbi, in Coil, ki po vseh peripetijah s ‘poštenimi neodvisnimi’ prav tako raje stojijo na svojem.

Če naj kompilacija trgovine Rough Trade odseva vse sfere sodobnega dogajanja, ne more mimo pohoda plesne in tudi manj plesne elektronike. Chemical Brothers in Autechre so skoraj nujni, le da so slednji zares zastopani le s stranskim projektom Gescom. Zraven so še Boards Of Canada in kup težko opredeljivih konglomeratov: Cornershop, Echoboy, Clinic ... Odmev prvotnega angažiranega impulza se kaže z Le Tigre in Peaches, četrti disk pa se izteče v bolj tradicionalistični maniri. Ryan Adams, odpadnik iz Whiskeytown, je lani celo zasedel vrhnji klin letnega izbora zaposlenih v trgovini Rough Trade, medtem ko so Tindersticks dolgoletni favoriti vseh.

Pomen Rough Trade je težko merljiv, pota neodvisnega založništva so pač zavita in nepredvidljiva. Vprašanje je, če bi Daniel Miller sploh zares zagnal Mute Records, če pri Rough Trade ne bi vzeli v prodajo prvega singla njegove skupine The Normal. On že ve. Sicer ne bi velikodušno ponudil založniške podpore pri izdaji te temeljne zbirke ‘neodvisnega rocka’ zadnjih 25 let.

Janez Golič