Saga o pianistih (18. del)

Véliki Arturo!

Nemška pianistka Lotte Jekéli je do upokojitve pred nekaj leti poučevala 'umetniško klavirsko igro' na univerzi v Mainzu. Njena uspešna pedagoška in koncertna dejavnost (ki jo še danes bogati z recitali ter s snemanji) je tudi plod dela z izjemnimi učitelji, kot so bili Vladimir Horbowski, Alfred Cortot, Rudolf Serkin in Arturo Bendetti Michelangeli. Ob najinem zadnjem srečanju sem jo prosila, naj mi pove kaj o svojih učiteljih in njihovem izročilu. Resda ji je dal največ tehničnih osnov Horbowski, toda pripoved o slavnih učiteljih se je kaj kmalu usmerila k tistemu, ki se je najbolj zasidral v njenih spominih: to je bil italijanski pianist Arturo Benedetti Michelangeli.

Leta 1969 je Radio della Svizzera Italiana skupaj z mestecem Castagnola ob Luganskem jezeru organiziral dvomesečni poletni klavirski tečaj, imenovan Corso di Perfezionamento Michelangeli. Lotte Jekéli je med približno 300 kandidati prišla v najožji izbor dvanajstih pianistov z vsega sveta, ki so se jim uresničile sanje, da skrivnosti maestra Michelangelija odkrivajo na tečaju v Castagnoli. Tam je, na bregovih jezera in sredi razkošnega vrta, ki je spominjal na park, stala razkošna vila, od vrha do tal opremljena s koncertnimi klavirji znamke Petrof. Na njih so vadili pianisti, ki so si do takrat že ustvarili mednarodni sloves: med njimi so bili nagrajenec s Chopinovega tekmovanja v Varšavi, docenti z ameriških univerz, pianisti s Škotske, iz Italije, Japonske ter Jugoslavije, od koder je prišel Vladimir Krpan (dolgoletni ljubljenec Michelangelija; sedaj pripravlja biografijo o vélikem učitelju).

V hudi tropski vročini so se pianisti pripravljali v svojih sobah in negotovo čakali na trenutek, ko jih je v prijetno hladno - klimatizirano - sobo poklical maestro. Michelangeli nikdar ni zaračunaval za pedagoške delo, pa tudi na uro ni gledal, ko je začel delati s študentom. Tako so včasih minile tri, celo štiri ure, ko je maestro potrpežljivo, spet drugič nestrpno, pa tudi začinjeno z veliko mero sarkastičnega humorja čakal na to, da študent uresniči njegov ideal. Njegove metode poučevanja so izvirale iz izdelanega občutka za ritem; temu so bile podrejene vse druge tehnične in muzikalne prvine. Njegov cilj je bil jasen prstni udarec, ki je temeljil na vnaprej oblikovani zvočni predstavi, ta pa je odražala slog skladbe. Včasih je študentom uspelo zaigrati zvoke, po katerih je slovel Michelangeli, drugič spet pa so zaman čakali na učiteljev "bene". Prav zaradi teh negotovih čakanj na delo z maestrom (urnik je bil redkokdaj vnaprej določen in še redkeje upoštevan) in želje po učiteljevem odobravanju je življenje na mirnih bregovih Luganskega jezera včasih postalo utesnjeno. To je kdaj pa kdaj začutil tudi Michelangeli in se nepričakovano odpeljal za nekaj ur - sledilo je lenarjenje pianistov, ki pa so vendarle budno oprezali, kdaj se bo maestro spet vrnil. Tudi Lotte Jekéli nekega dne ni mogla več vzdržati. Ko se je Michelangeli odpeljal, je tudi sama izginila v hribe. Toda njen učitelj ni bil hud, ko mu je hišnik povedal, kaj se je zgodilo. Menda je rekel: “A fato bene!” (Prav je naredila!) Kljub pobegu pa je L. Jekéli učitelja na vso moč občudovala in se veselila vsakega dela z njim. Žal ji je le, ker se je tečaj končal nekoliko nenavadno - maestro se je odpeljal in nikdar več vrnil.

Michelangeli pa ni bil tako muhast le v Castagnoli. Po vsem svetu je bil znan po tem, da je odpovedoval koncerte. Tako se je tudi njegova študentka Lotte nekega dne znašla v mestu Gebweiler v Franciji. Vse je bilo pripravljeno za koncert, ki je bil popolnoma razprodan; zbrala se je tudi množica tistih, ki so še vedno upali na prosto vstopnico, in za vsak slučaj so se z avtomobili pripravili tudi gasilci in reševalci z Rdečega križa. Toda Michelangeli ni bil razpoložen, znašal se je nad uglaševalcem (vedno ga je imel ob sebi, tako kot klavirja, ki sta bila na turnejah vedno na voljo) in na koncu odpovedal koncert. Toda že naslednji dan je bil pripravljen in voljan igrati. Lotte je bila z mamo v avtu, ko je zvedela, da koncert vendarle bo; takoj se je odpravila v koncertno dvorano, kjer je doživela izjemen večer. Kasneje je bil Michelangeli povabljen tudi na sprejem k županu mesta, in Lotte Jekéli je bila poleg, ko je v knjigo spominov Michelangeli zapisal:

A. B. M.

Un povero pianista. (Ubogi pianist.)

“Michelangeli je bil zelo prijazen do študentov, četudi je bilo nemogoče biti z njim v stalnem stiku. Zaradi sodnih postopkov je moral zapustiti Italijo, zato so bile tudi njegove poti precej nepredvidljive. Pred koncertom si je vedno ogledal ljudi - če jih ni maral, ni igral. Resnično je vedel, kdaj bo dal najboljše - če ni imel dobrega občutka, je odpovedal. Umetniki morajo igrati na dan, ki so ga določili že dosti prej - in to je kot zapor, on pa ni maral zapora. Toda na koncu življenja je igral več, ker je rabil denar - zato me ni tako prepričal. Njegov Mozart in Haydn mi nista tako všeč, je pa zato največ pokazal v skladbah Debussyja. Z njim sem kar precej delala, Kreisleriano, Beethovna - med drugim tudi tri zadnje sonate, četudi sem se o Beethovnu največ naučila sama,” je hudomušno pripomnila Lotte Jekéli.

Njen učitelj ji je posredno pomagal priti do službenega mesta, za katerega se je potegoval še nekdo drug, za katerim je stala prej močna politična roka kot profesionalna kompetenca. Ko je Lotte Jekéli maestra najbolj potrebovala, ga je tudi našla, in 1. maja 1970 je v Zürichu napisal:

Ho riscontrato in Lotte Jekéli una rara, squisita sensibilitá musicale -

in fede

Arturo Benedetti Michaelangeli.

Pianistka Lotte Jekéli mi je prebrala to priporočilo, tolikokrat navedeno v njenih koncertnih programih. “Pianistka z redko muzikalno senzibilnostjo ...” Ob spominu na vélikega pianista in vsa ponosna je poljubila kopijo posvetila, natisnjeno na eni njenih plošč, in rekla: “Ljubim tole!”

(Prihodnjič: skladateljevi pianistični pogledi - Janez Matičič.)

Damjana Zupan

Michelangeli se je rodil 5. januarja 1920 v mestu Brescia v Italiji. Četudi rojen v Italiji, ni nikdar zanikal hrvaških korenin in je rad rekel:“Di anima Slav, di cultura Austriaca ...” (Po duši Slovan, po kulturi Avstrijec - Avstrijo je bolj kot Italijo imel za svojo domovino). Toda izobrazbo je vendarle pridobil v Italiji - pri treh letih se je začel učiti violino, malo kasneje pa še orgle, in če pri desetih letih ne bi imel težav zaradi bolečin v ramenih (kasneje so se razvile v kronični artritis) in tuberkuloze, ne bi nikdar opustil violine in se posvetil klavirju. Pri trinajstih je diplomiral na konservatoriju v Milanu, potem pa se je v glavnem izobraževal sam. Leta 1939 je popolnoma anonimen zmagal na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ženevi, na katerem sta ocenjevala tudi Cortot in Paderewski. Tekmovanje mu je odpiralo vrata k uspešni mednarodni karieri, toda namesto tega se je Michelangeli odločil za poučevanje na konservatoriju Martini v Bologni in vzporeden študij medicine, ki ga je po petih letih opustil, ne da bi diplomiral. Po drugi svetovni vojni (ko je bil nekaj časa pilot, partizan in celo zapornik) je Michelangeli končno zablestel kot pianist, predvsem pa kot pedagog, saj je ustanovil klavirski institut - 'Mednarodno akademijo' s sedežem v Bolzanu, potem v Arrezu in končno še v vili Heleneum v Luganu. Med njegovimi študenti so bili tudi Maurizio Pollini, Ivan Moravec, Martha Argerich, Jorg Demus, Andrzej Wasowski in Walter Klien.

Njegova koncertna kariera pa je doživela prvi vrhunec z debutom v Carnegie hallu leta 1950 (ponovno se je vrnil tja šele 15 let kasneje), vendar si je slavo prislužil ne le zaradi izjemnega občutka za ton ter ritem, temveč tudi zaradi nenadnih odpovedi koncertov. Četudi so ga kritiki na ženevskem tekmovanju hvalili kot 'novega Liszta', pa ni bil Liszt tisti, ki bi posebej bogatil njegov repertoar. Resda je Michelangeli igral skladbe od Scarlattija in Bacha do Schönberga, vendar se je po letu 1970, ko je prenehal poučevati, bolj posvetil delom skladateljev, kot so Chopin, Debussy, Ravel, Schumann in Beethoven. Umrl je 12. junija 1995 v Luganu, v času, ko so pianistični svet zapuščali zadnji 'romantiki' klavirske poustvarjalnosti.