Letnik: 2001 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jane Weber

Kozmična Amerika

Springsteenova Nebraska

Bruce Springsteen je ploščo Nebraska posnel leta 1981 pri sebi doma in jo prihodnje leto izdal pri založbi Columbia. Najprej je album želel posneti s svojo zasedbo, vendar z rezultati ni bil zadovoljen, snemalec Chuck Plotkin in Springsteenov menedžer Jon Landau pa sta takoj, ko sta slišala izvirne posnetke pesmi, vedela, da mora plošča iziti kar takšna, brez rockovske skupine. Plošča Nebraska danes sodi med klasična dela in je vir navdiha številnim glasbenikom; o tem priča tudi nedavni izid kompilacijske plošče Badlands A Tribute To Bruce Springsteen's Nebraska.

Za razumevanje Springsteenove Nebraske je vsekakor dobro poznati osnovne obrise glasbenikove kariere. Začel jo je sredi šestdesetih let, ko je kot mlad, nadobuden kitarist igral v najrazličnejših zasedbah - teh je bilo takrat na obali New Jerseyja veliko. Leta 1972 je po dolgih letih igranja podpisal pogodbo z založbo Columbia in januarja 1973 izdal prvenec Pozdravi iz parka Asbury v New Jerseyju. Ta ni bil preveč uspešen, vendar je Bruce že novembra istega leta izdal še enega, prav tako neuspešnega, z zanimivim naslovom The Wild, The Innocent andamp; The E Street Shuffle. Čeprav plošči nista bili uspešni, si je z zahtevnimi besedili, bogatimi aranžmaji in odličnimi nastopi zagotovil naklonjenost kritikov, še posebno Jona Landauja, ki je bil znan tudi kot producent.

Prihodnost rock & rolla

Ko je leta 1974 izšel Landaujev članek o Springsteenu, v katerem ga je imenoval “prihodnost rokenrola”, se je javnost naenkrat prebudila. Tudi založba je Brucea prenehala gledati postrani zaradi slabe prodaje plošč in je zagotovila dovolj denarja za snemanje tretjega albuma, katerega soproducent je bil tudi Landau, kar je še zaostrilo naraščajočo napetost med Springsteenom in njegovim dotedanjim menedžerjem Mikom Appelom. Vzkipljivi Appel je bil kljub vsej skrbi, ki jo je vlagal v večkrat precej težavno delo s Springsteenom, na popolnoma drugi valovni dolžini kot potrpežljivi in razumevajoči Landau. Leta 1975 je vendarle izšel album, ki je začrtal prihodnost Bruca Springsteena – album Born To Run. Bil je uspešen, prav tako tudi turneja, vendar je pomenil uvod v nekajletno mučno obdobje Springsteenovega razhajanja z Appelom. Zapletla sta se celo v bržkone najbolj razvpito tožbo v zgodovini rocka, med katero je bilo Bruceu prepovedano snemanje nove plošče brez Appelove producentske taktirke in ki se je menda končala z denarno poravnavo ter Appelovim dokončnim odhodom. Bruce je tako le smel v studio z novim producentom in kmalu tudi menedžerjem, Jonom Landauom. Tri leta po izidu albuma Born To Run je izšla plošča, ki jo imajo nekateri za najsijajnejše Springsteenovo delo poleg akustičnega albuma Nebraska. To je bil album Darkness On The Edge Of Town, v katerega je Springsteen prelil vso trpkost, ki jo je čutil v sebi zaradi sodnega procesa, in trpkost generacije, izgubljene zaradi vietnamske vojne in drugih političnih peripetij v Ameriki, ki so se kazale predvsem na socialni ravni. Plošča naj bi se izvirno imenovala American Madness, Ameriška norost.

Takoj po koncu turneje, ki je spremljala izid plošče, je Bruce spet šel v studio in posnel precej pesmi, ki jih je hotel izdati na plošči The Ties That Bind. Vendar si je premislil, še malo počakal ter leta 1980 presenetil javnost z dvojnim albumom The River, na katerem je bilo dvajset pesmi. Plošča je pokazala njegovo veliko poznavanje ameriških korenin, svojevrstno je razkrila tudi Bruceovo rojevajočo se ljubezen do countryja, besedila na plošči Reka pa odkrivajo izpovedi tridesetletnika, ki je kljub slavi in denarju precej osamljen, vendar še vedno najde rešitev v glasbi. Težišče albuma Reka je pravzaprav konec. Zadnje tri pesmi na albumu namreč najbolj jasno nakazujejo, v katero smer ga bo zaneslo v prihodnosti. Na albumu Reka se znajdejo vse pesniške teme Bruca Springsteena. V nekaterih je mojstrsko združil socialno in ljubezensko, zanimivo pa je, da se ljubezenska tema pri njem resnično osamosvoji šele leta 1987 na albumu Tunnel Of Love. Morda najpresunljivejša pesem na albumu The River je tako zadnja, Wreck On The Highway - Nesreča na avtocesti. Springsteen si je naslov sposodil pri starosti countryja, Royu Acuffu, pesem pa pripoveduje o človeku, ki zvečer, ko se pelje z dela, na osamljenem predelu avtoceste naleti na nesrečo. Med krvjo in steklom najde moškega v zadnjih vzdihljajih. Rešilec pride in ga odpelje, človek pa ponoči, ko ne more zaspati, premišljuje, kako se je morala počutiti žena ali dekle ponesrečenca, ko ji je policija sporočila, da njenega dragega ni več. Potem se trdno oklene svoje boljše polovice, srečen, da sta še skupaj.

Pusta dežela

Po izidu plošče Reka in koncu turneje, ki je porušila vse rekorde, je Brucea leta 1981 prijela nekakšna osamljenost in kriza tridesetih. Zaprl se je v svoj dom, tam posnel pesmi za ploščo Nebraska in jo prihodnje leto izdal pri založbi Columbia/Dots. Najprej je album želel posneti s svojo zasedbo, vendar z rezultati ni bil zadovoljen, snemalec Chuck Plotkin in Springsteenov menedžer Jon Landau pa sta takoj, ko sta slišala izvirne domače posnetke pesmi, vedela, da mora plošča iziti kar takšna, brez rockovske skupine. Plošča Nebraska danes sodi med klasična dela in je vir navdiha številnim glasbenikom; o tem priča tudi izid kompilacijske plošče Badlands A Tribute To Bruce Springsteen's Nebraska (Sub Pop Records/Nika, 2000). Ta prinaša 13 skladb, ki jih je Springsteen posnel na snemanjih za album Nebraska. Med glasbeniki, ki so se bolj ali manj uspešno spopadli z mogoče najmočnejšimi Springsteenovimi skladbami, so Chrissie Hynde, Hank Williams III, Los Lobos, Ben Harper in Ani DiFranco. Kot je pri takšnih izdajah že nekako v navadi, je tudi na tej zbranih nekaj odličnih izvedb, nekaj je solidnih, nekatere pa bi bile mogoče lahko tudi boljše.

Absurd je, da moramo, če bi radi razumeli zgodbe z Nebraske, poslušati tudi poznejšo Springsteenovo glasbo. Leta 1984 je namreč izšla plošča, ki ostaja sinonim zanj. Plošča Born In The USA je ena najbolj prodajanih rokenrolovskih plošč vseh časov, in čeprav napačno razumljena, ena Bruceovih najboljših. Na njej se je namreč znašlo veliko “ostankov” z Nebraske, preoblečenih v rokenrol. Ko človek študira Springsteena, se mu zazdi, da album Born In The USA niti ni bil tako skrbno načrtovan in da je velikemu uspehu v veliki meri botroval splet okoliščin. Bruce je izmed petnajstih pesmi, ki jih je najprej nameraval izdati, za ploščo Nebraska izbral deset najmočnejših. Naslovna tema tega sijajnega akustičnega albuma pripoveduje o množičnem morilcu Charlieju Starkweatherju in je sprva tudi imela naslov Starkweather.

Springsteen ploščo začne z verzi, ki lepo napovedujejo razpoloženje albuma: “Videl sem jo stati na trati pred hišo, / vrtela je palico v rokah, / malo sva se naokrog odpeljala, / deset nedolžnih je umrlo na mah. / Šla sva iz Lincolna v Nebraski, / imela sva puško s skrajšano cevjo / in na poti v Wyoming / sem pobil vse, kar je na poti bilo.” Verjetno je malo plošč, posnetih s tako skromno tehniko, a tako prekleto močnih v sporočilu. Springsteen je vedno imel občutek za dobro pesem in je tudi v najbolj razkošno aranžiranih posnetkih ohranjal poslušanja vredno vsebino, zdaj pa se je pred občinstvom nenadoma popolnoma razgalil in pokazal, kakšno je jedro njegovega ustvarjanja. Sporočilo uvodne teme je še stopnjeval s pretresljivo mafijsko zgodbo Atlantic City, ki jo je za ploščo Jericho iz leta 1993 priredila legendarna skupina The Band. Skozi ploščo Nebraska vejejo duhovi ameriške zgodovine, predvsem Hanka Williamsa, Johnnyja Casha in Jimmieja Rodgersa. Bruce je vpliv Hanka Williamsa priznal že na plošči The River, na Nebraski pa najdemo pesem Mansion On The Hill, ki jo lahko razumemo kot še bolj očitno referenco, saj si je Springsteen naslov sposodil pri Williamsu in napisal pretresljiv spomin na preteklost; na vilo na hribu, ki je zanj poosebljala boljšo prihodnost in življenje, bolj vredno človeka od življenja, ki ga je živel njegov oče.

Vila na hribu

Pojem vile na hribu je v ameriški (glasbeni) zgodovini pomenil predvsem dvoje: pojem za boljše ali pa za večno življenje v ameriški gospelovski zapuščini; v njej najdemo nemalo tem, ki opevajo palačo na hribu kot pojem za večnost, sklicujoč se na Sveto pismo; kot varen dom, ki nam ga je pripravil Gospod. Elvis Presley je leta 1960 za svojo prvo gospelovsko veliko ploščo posnel pesem Mansion Over The Hilltop, ki govori prav o tem. Tako temo vile na hribu najdemo na mnogih različnih stopnjah ameriške glasbene zavesti, očitni vir Springsteenove Vile pa je že omenjena pesem Hanka Williamsa. Prav skladbe z Nebraske so bile zelo zgodaj deležne prvih priredb, zato izid omenjenega albuma Badlands sploh ne preseneča in je celo razmeroma pozen. Johnny Cash je za dvojno ploščo Ballads Of The True West leta 1965 posnel tudi staro balado Sam Hall, ki mu jo je prinesel Tex Ritter, pa tudi sam je rad pisal podobne pesmi, v katerih so izobčenci v samogovoru izražali brezbrižnost do sebe in svojih dejanj. Najznačilnejši sta brez dvoma pesmi Folsom Prison Blues iz leta 1955 (napisana 1952) in Austin Prison iz leta 1966. Zato ni presenetljivo, da je leto po izidu Nebraske izdal album, ki mu je dal naslov po pesmi, ki je na Nebraski sledila Mansion On The Hill. To je bila pesem Johnny 99. Cash jo je posnel v slogu izobčenskega countryja, znanega s plošč Willieja Nelsona, Waylona Jenningsa in Davida Allana Coeja. “Ah, sodnik,” pravi Ralph, protagonist pesmi Johnny 99, potem ko je ubijal, “nič prida nisem. Raje kot da me za vse življenje zaprete, me pokončajte!”

Neizdane skladbe

Dolgo ni bilo znano, da je Springsteen za Nebrasko posnel več pesmi. Neuvrščenih pesmi uradno v izvirni obliki nikoli ni izdal, nekaj malega pa je leta 1998 uvrstil na kompilacijo neizdanega in redkega gradiva Tracks. Ko je snemal pesmi za Nebrasko, se je spomnil tudi svoje stare pesmi Thunder Road iz leta 1975. Oblekel jo je v novo, presunljivo temačno melodijo in ji z akustično kitaro dal pridih srhljive ljubezenske zgodbe. Thunder Road je v novi obleki postala povsem nova pesem, ne več optimističen klic k zmagi nad obupom, ampak tožba zaradi brezizhodnosti, čeprav Bruce besedila ni spreminjal. Optimističen konec besedila mogoče zveni nekoliko neprepričljivo. Bruce pesmi na album ni uvrstil, obstaja pa tudi različica, posneta v nekem hotelu. Nekdo se je iz Brucea delal norca, češ da je po koncertu in zabavi, ki mu je sledila, tako utrujen, da ni več sposoben zaigrati ničesar. 'Razjarjeni' Bruce je kot ranjen lev zgrabil kitaro in v hotelskem salonu navzočim zaigral to skladbo in ji dal naslov Time For Loosers. Skladba Highway Patrolman, ki jo je Cash tudi posnel že za album Johnny 99, je ena najpretresljivejših na plošči Nebraska. Odnos med bratoma, poštenim in nepopravljivim, do te pesmi v ameriški zgodovini mogoče še nikoli ni bil orisan tako brezkompromisno. Pošteni brat ve, da je njegov zablodeli brat globoko v srcu še vedno dober, vendar mu potem, ko ubije človeka, ne more več pomagati.

Uspeh albuma Born In The USA

Leta 1984 je Bruce Springsteen izdal album Born In The USA, ki je doživel zelo srečno in zelo nesrečno usodo hkrati. Srečno zato, ker je bil komercialno najuspešnejši in studijsko najbolj dodelan Bruceov album do takrat, nesrečno pa zato, ker je šlo njegovo sporočilo povsem mimo. Trpke in resignirane izpovedi povietnamske Amerike je Bruce oblekel v bombastično rokenrolsko obleko in s tem sporočila pesmi potisnil v ozadje. Naslovna pesem, ki je na albumu donela kot grom in odpihnila možgane, pa je bila napisana že za Nebrasko, in to v sporočilno precej bolj dojemljivem, povietnamsko resigniranem načinu. Bruce jo je pustil v predalu in jo objavil šele na kompilaciji Tracks leta 1998. Prav ta zgodnja različica nam lahko veliko pove o Bruceovem načinu pesnenja in poznejšega aranžiranja skladb. Kakorkoli, zanimivo je, da ima album Born In The USA v veliki meri korenine tudi v zvočno povsem drugačnem akustičnem albumu. Pesmi Highway Patrolman na plošči Nebraska sledi pesem State Trooper, ki je ena najtesnobnejših Bruceovih pesmi, saj je v njej ameriško tradicijo “odprte ceste” zaprl in sklenil. Ceste je konec nekje v noči, a kljub temu osvobaja, vendar drugače, kot je bilo v ameriški zapuščini v navadi pred izidom Nebraske.

To nenavadno stvaritev so zaznamovali tudi avtorjevi spomini na otroštvo, ki so bili pri Springsteenu vedno povezani z resignacijo njegovega očeta in očetovim izjalovljenim upanjem, da bo kdaj prerasel okvire svojega družbenega razreda. O tem govori pesem Used Cars z Nebraske, podobne navezave na motive iz otroštva je čutiti tudi v nekaterih drugih Springsteenovih skladbah s tega in drugih albumov. No, na Nebraski je najti tudi kakšno skladbo, ki odstopa od prevladujočega vzorca, če se lahko tako izrazim. Pesem Open All Night se na primer na prvi pogled zdi kot bela vrana, saj jo je Bruce izvedel v ritmu rokenrola, vendar samo zato, da bi poudaril tesnobno razpoloženje. V njej je tema ceste in večnega potovanja znova osrednja, skladba pa pravzaprav korenini v pesmi z naslovom Living On The Edge Of The World, ki je bila namenjena že za objavo na albumu The River leta 1980, vendar ni bila uvrščena. Bruce je nato porabil večino besedila pesmi in ustvaril novo skladbo Open All Night, izvedbo Living On The Edge Of The World pa lahko najdete na kompilaciji Tracks.

Po mnenju poznavalcev Springsteena je vrhunec temačnosti plošče Nebraska predzadnja pesem My Father's House. Spomini na otroštvo tu zvenijo kot oddaljena mora, boleča preteklost pa napada poslušalca z vso silo. Nič čudnega, da se je s tem albumom rada spogledovala tudi kanadska skupina Cowboy Junkies. Ploščo Nebraska končuje pesem Reason To Believe, ki senci brezizhodnosti na plošči vdihne nekakšno srhljivo upanje, da morda nekje le obstaja izhod iz brezizhodnosti. Tu in tam skorajda gospelovska tema je idealen sklep plošče Nebraska. Med pesmimi, ki jih je Bruce pisal v času Nebraske, je ena njegovih najboljših pesmi, I'm On Fire. V njej se kaže velik vpliv Johnnyja Casha, kot pravzaprav v številnih pesmih, ki jih je Bruce pisal v obdobju od leta 1979 do leta 1982, in ni naključje, da jo je za kompilacijo Badlands posnel sam Johnny Cash. Kritiki so bili mnenja, da je njegova izvedba najboljša na kompilaciji.

Jane Weber

IZBRANA LITERATURA:

Prevodi pesmi Bruca Springsteena so na voljo v knjigi Lirika Bruca Springsteena Mateja Krajnca, ki je izšla pri KUD-u Štempihar in je eno prvih tovrstnih del pri nas (tel. 031 246 541). Lahko smo veseli, da tako mladi glasbeniki in publicisti, kot je Matej Krajnc, poznajo Springsteenovo zakladnico in da so jo slovenskemu občinstvu pripravljeni približati tudi na tako zahteven način, kot je prevajanje poezije, ki pomeni ključen del Springsteenovega dela. Pesmi z Nebraske in notni zapisi so sicer dosegljivi tudi v notni knjigi z enakim naslovom, ki jo je založba Music Sales izdala že kmalu po izidu albuma (www.musicsales.co.uk).

VILA NA HRIBČKU

Mansion On The Hill (Nebraska, 1982)

Na robu mesta je hribček,

na polja in tovarne strmi,

še iz otroških let se spomnim tega hribčka

in vile, ki na njem stoji.

Podnevi se igrajo otroci

na cesti, ki do jeklenih vrat drži;

jeklena vrata obdajajo vilo,

vilo, ki na hribčku stoji.

Kakšno noč sva z očetom sedla v avto

in v predmestje sva šla,

ustavila sva se na stranski cesti

in vilo na hribčku gledala.

Poleti so vse luči gorele,

v vili so se ljudje zabavali,

s sestro sva se skrila v koruzo

in strmela v te svetle luči.

Nocoj gledam avtomobile,

vsak zase iz tovarne domov hiti,

polna luna tiho, tiho vzhaja

nad vilo, ki na hribčku stoji.

(Bruce Springsteen, prevod Matej Krajnc

OČETOVA HIŠA

My Father's House (Nebraska, 1982)

Sanjal sem, da sem bil še otrok,

med smrekami rad sem vesel se igral,

o mraku pa sem hitel domov skozi gozd,

da še pred temo bil bi doma.

Slišal sem veter, ko je zavijal,

duhovi so vstajali iznad poljá,

tekel sem, kot da bi šlo za življenje,

in zdelo se je, kot da hudič za mano divja.

Ob robu gozda pa je stala v temí

svetla očetova hiša, prijazna očem,

veje so trgale mojo obleko,

a tekel sem in se tresoč zgrudil v njegov objem.

Prebúdil sem se in se spomnil vsegá,

kar je pretrgalo naše poti,

vstal sem in odpeljal se do te hiše

in kmalu zaznal nje prijazne luči.

Obstal na verandi sem, prišla je ženska,

spregovorila, a je nisem poznal,

odprla mi ni, ko sem se predstavil,

le rekla je: “Oh, od teh ni nihče tukaj ostal!”

Očetova hiša še sveti prijazno,

kakor svetilnik me vabi v nočeh,

vabi, naj pridem po tej temni cesti,

kjer neodpuščen leži naš davni greh.

(Bruce Springsteen, prevod Matej Krajnc)