Trans-Global Underground

Ko se zahod sreča z vsem svetom

Trans-Global Underground (TGU) so bolj podobni ideji kot glasbeni skupini. Za seboj imajo nepregledno vrsto zamenjav zasedb in eklektičnih roparskih pohodov nad godbene zapuščine vsega sveta.

Dejstvo, da prihajajo iz Londona, jih sicer približuje azijskemu podzemlju, vendar TGU niso izključno azijski. Glede zvoka si ne postavljajo omejitev in neprestano iščejo nove zvočne eksponate, ki bi se prilegli njihovi raznorodni mešanici svetovnih zvokov ter moderne zahodnjaške elektronike, hip hopa in duba. Tudi oni so urbano pleme, ki se noče premakniti izven miselnih meja prestolnice, saj v njej najde vse potrebno. London je talilni lonec za vse mogoče tradicije, tako da sta potrebni le še prava kombinacija in sveža ideja. Gradiva za obdelavo je tako ali tako več kot dovolj.

TGU so po svoje zelo nenavadna glasbena skupina, saj so prvo malo ploščo Temple Head posneli, še preden so sploh dobili zamisel za projekt. Nikoli ni bilo natančno jasno, kdo sodi zraven, saj je projekt ustvarjala zelo razpršena množica ljudi, ki so bili kakorkoli povezani z založbo Nation. Na njeno pobudo je mala plošča Temple Head sploh začela življenje, se najprej prebila v roke naprednih didžejev in kasneje celo na lestvice popularnih in državne radijske postaje. Mešanica je bila za zgodnje čase raverske kulture precej nenavadna, saj so TGU plesno elektronsko glasbo združevali z indijskimi, arabskimi in afriškimi tradicijami. Prav to pa je bil izvirni namen založbe Nation, ki nam je kasneje posredovala še skupino Fun'Da'Mental, Loopa Guruja ter množico svežih producentov, ki trenutno šele lezejo iz gnezda.

Ampak najpomembnejše je to, da so TGU zaradi edinstvene godbene mešanice kar naenkrat postali zelo iskana združba. Prva ponudba, ki jim je zagotavljala snemanje albuma, je prišla od založbe Deconstruction, ki je morala nujno uloviti tisto najnovejšo stvar na podzemni sceni. Ohlapna skupina ljudi, ki naj bi predstavljala TGU, je ponudbo sprejela, si dobila še nekaj dodatne ustvarjalne pomoči in se zaprla v studio. Strojnim manipulantom in klasičnim indijskim glasbenikom sta se pridružila še rapper TUUP in pa Natacha Atlas, ki je tisti čas ravno zapuščala skupino Invaders Of The Heart. Rezultat je bil všeč vsem, razen založbi, tako da načrtovani album nikoli ni bil izdan. Iz posnetkov, ki so nastali za založbo Deconstruction, so TGU kasneje sestavili album Dream Of 100 Nations. Izdan je bil pri stari zaveznici, založbi Nation, ki se je izkazala za edini pravi dom skupine. TGU so za Nation posneli še naslednjih pet albumov, pri najnovejšem, Yes Boss Food Corner, pa so se odločili loviti višje, tudi bolj dobičkonosne cilje. Ampak vrnimo se raje k začetkom.

Med snemalnim procesom, ki naj bi porajal njihov prvi album, so TGU ugotovili, da bi se precej dobro znašli tudi na odru. Takoj so začeli sestavljati ekipo, ki bi lahko igrala na koncertih. Sestavljali so jo ManTu, Dubulah, Natacha Atlas, Goldfinger, Kasiek in pa prehodni član TUUP. Občinstvo je precej kmalu na lastni koži izkusilo intenzivnost in raznolikost njihovega nastopa, ki v ničemer ni bil podoben takratnemu pojmu 'live acta'. Namesto minimalistične naveze didžeja in vokalista so TGU uvedli zelo slikovito predstavitev trebušnih plesov, pisanih oblek in tribalnega bobnanja. Njihova koncertna tradicija se ni nikoli prekinila, saj se je na ta način razvilo kar nekaj konkretnih sodelovanj in improviziranih nastopov z različnimi etno skupinami. Vendar niso bili samo koncerti tisti, ki so poželi največ hvale. Album Dream Of 100 Nations je bil razglašen za enega od najboljših prvencev leta in se je nepričakovano prebil med prvih petdeset na lestvici popularnih. Skoraj neizogiben je bil ponoven porast zanimanja velikih založb. Naslednji, drugi album International Times je namreč financirala založba Sony, toda pri tem je tudi ostalo. V naslednjih letih so, še vedno pri domači založbi Nation, sledili albumi Interplanetary Meltdown (1995), ki je zbirka remiksov, Psychic Karaoke (1996), Rejoice, Rejoice (1998) ter Backpacking On The Graves Of Our Ancestors (1999), ki poleg zbirke starih komadov vsebuje tudi cedejko remiksov.

TGU so torej postali uveljavljena skupina, ki še vedno zelo rada spreminja postavo in z vso predanostjo koncertira po klubih in festivalih 'svetovne glasbe'. Na površje so začeli prihajati tudi samostojni projekti posameznih članov, ki so se še posebej po albumu Psychic Karaoke razleteli na vse mogoče strani. Najbolj odmevna v tem početju je bila Natacha Atlas, pri produkciji pa so ji v veliki meri pomagali tudi člani TGU, le da tokrat ni bila upoštevana raznolikost svetovnih godb, ampak so se posvetili predvsem arabski glasbi.

TGU je bil zopet zelo nedefiniran pojav. Ker skupina praktično ni obstajala, je ime TGU pomenilo bolj klub kot karkoli drugega, čeprav je zasedba še vedno potovala na različne festivalske odre, predvsem s pomočjo Johnnyja Kalsija, vodje bobnarske skupine The Dhol Foundation. Nove koncertne izkušnje so se pokazale za koristne pri ustvarjanju albuma Rejoice Rejoice in postavljanju trdne zasedbe, ki v (skoraj) nespremenjeni postavi obstaja tudi sedaj.

TGU so novi album Yes Boss Food Corner izdali pri založbi Mondo Rhytmica. Izšel je sredi marca, mi pa smo se še pred izidom po telefonu pogovarjali s klaviaturistom skupine TGU, Timom Whelanom.

Kaj se ta hip dogaja s skupino Trans-Global Underground?

Ta mesec bomo izdali nov album, izšel naj bi devetnajstega, imenuje pa se Yes Boss Food Corner. Naslednji teden začenjamo s turnejo po nekaterih delih Evrope, ki bo trajala približno tri tedne. Sicer pa je to nekako vse, kar trenutno počnemo.

Kakšen je novi album? Je podoben prejšnjim posnetkom, ko ste mešali tradicionalno glasbo z moderno?

To je še vedno glavna ideja, vse se še vedno dogaja v tem smislu. Ampak mislim, da se je glasba od prejšnjih albumov precej spremenila, ker je tudi zasedba drugačna. Ko smo končali zadnji album Rejoice Rejoice, skupina sploh ni imela stalne zasedbe. Vsakič, ko smo delali koncerte, so na odru stali drugi ljudje. Zadnje čase pa smo se le ustalili pri določeni skupini ljudi, tako da smo si tudi zaželeli narediti album, ki bi dajal občutek koncertnega nastopa.

Kaj niste tega vedno počeli? Izkušnje z odra ste nesli v studio, kjer je potem nastala plošča.

Na splošno je bila stvar ravno nasprotna. Najprej smo gradivo posneli v studiu in ga nato igrali v živo.

Kako se zbere ekipa, ki bo igrala na koncertih?

Namensko ne izbiramo nobenega, ampak preprosto ostanemo pri tistih, ki so vpleteni in nam na koncu ostanejo. Za zdaj je to kar delovalo. Ta trenutek sva v skupini jaz in Hamid, ki igra bobne, potem TUUP, ki je pevec in sodeluje s skupino od začetka, ter rapper Coleridge, ki je prav tako že dolgo časa z nami. To smo štirje. Nato pridejo še trije, ki niso igrali za album Rejoice Rejoice in jih sedaj najdemo vsakega v enem komadu: Sheema Mukherjee, ki igra sitar, Noreen Thobekile, pevka iz Južne Afrike, in Gurjit Sirha, ki je tolkalec.

Ali so sodelavci vedno iz različnih delov sveta?

Večina jih biva kar v Londonu, imajo britanske potne liste, vendar ni nujno, da prihajajo prav iz Velike Britanije.

Nova plošča izhaja pri novi založbi. Zakaj zapuščate Akijevo druščino pri Nation Records?

Glavni namen in naloga založbe Nation je iskanje novih talentov in skupin. Imajo polno novih producentov, kot sta Charged in Recycle, ki šele prihajajo na površje. Mi smo po drugi strani pri njih že leta, tako da je prišel čas, ko smo si zaželeli spremembo. Poskušamo se prebiti naprej, napredovati. Nation tudi ni največja založba, mi pa smo potrebovali več denarja. Ko smo snemali album Rejoice Rejoice, se je studio stalno kvaril, tako da so stvari zaradi tega postajale malce težavne. Rabili smo boljše razmere.

Koliko je Nation pomenila za Trans-Global Underground, za nastanek skupine, njen razvoj? Ali niso oni dali pobude za vaše prve posnetke?

Skupina brez založbe Nation ne bi obstajala, prav tako pa brez nas tudi Nation ne bi bila to, kar je danes, tako da smo tesno povezani in prepleteni. Prvi posnetki pa sploh še niso bili Trans-Global Underground, saj so bili vpleteni vsi tisti različni ljudje, ki so pač prihajali in nam pomagali. Obstajala je neka ekipa, ki je delala različne plošče in jim dajala različna imena. Tisti ljudje v studiu, ki so delali glasbo za Akijev projekt Fun'Da'Mental, so potem delali glasbo tudi za Trans-Global Underground. Takrat so bili prisotni predvsem Aki, Goldfinger, Natacha ...

Precej kmalu ste začeli igrati v živo. Kako se je to zgodilo tako hitro? Ali člani skupine prihajajo iz izrazitega koncertnega ozadja?

Na začetku smo igrali samo s klaviaturami na rave zabavah, v ozadju pa je tekel komad, ki je bil podlaga. Od tam je vse skupaj raslo, zraven je prihajalo vedno več ljudi in počasi smo se spremenili v pravo skupino. Ko je to začelo delovati, so ljudje tudi začeli kazati pravo zanimanje.

Pri koncertih in improviziranju verjetno bolj uživate kot v studiu?

Sedaj bolj uživam v studiu, čeprav je na koncu koncert najpomembnejši. Kar se tiče improvizacije, pa moraš pustiti, da stroji delajo tisto, kar pač delajo, potem pa na tej osnovi gradiš naprej, spreminjaš, dodajaš ...

Kako skupina funkcionira v studiu? Kako poteka proces dela?

Za zadnji album smo imeli večino stvari že ustaljenih, saj smo jih igrali že na koncertih, tako da so bili komadi narejeni vnaprej, dva ali tri pa smo naredili kasneje v studiu. Načeloma pa ni nekih pravil, ki bi jih dosledno upoštevali, nimamo neke vnaprej določene oblike. Ugotovili smo, da vedno, ko začnemo z nekimi izdelanimi vizijami in koncepti, stvar zavije v popolnoma drugačno smer, kot smo predvidevali.

Ali se Trans-Global Underground trudijo biti politični, tako kot na primer Asian Dub Foundation ali pa vam bližnji Fun'Da'Mental?

Mislim, da nismo tako politični kot Asian Dub Foundation, ker so njihove korenine predvsem politične. Začeli so kot 'community organisation', od tod so se razvijali, mi pa smo začeli kot skupina didžejev in izhajali iz te pozicije. Če ljudje v obstoju naše skupine vidijo politično sporočilo, ni nič narobe. Zanimivo pa je, da mi tega v glasbi ne načrtujemo, ne planiramo nekih sporočil, tako da lahko ljudje poberejo tisto, kar hočejo in kar je že tam. Bistvo pa je, da je obstoj ljudi vedno političen. Mi skrbimo le za to, da delamo glasbo, ki pa po drugi strani res ne bi mogla obstajati, če ne bi obstajale neke točno določene razmere in okoliščine. Nekateri ljudje bi sicer raje videli, da ta kultura, iz katere izhajamo, ne bi obstajala, ampak v tej kulturi mi živimo, skupaj z vsemi vplivi, različnimi rasami in raznovrstnimi idejami. Tako smo zrasli in prav zaradi tega, ker smo živeli v takšnem okolju, so takšne stvari za nas nekaj povsem običajnega in naravnega. Če bi rasli v kakšni majhni dolini, ki leži bogu za hrbtom, kjer bi do nas prihajalo le zelo malo informacij, bi verjetno delali drugačno glasbo.

Kako torej uidete iz okolja Londona? Kako se v vaši bližini znajde glasba, ki izvira iz sodelovanja z različnimi lokalnimi skupinami?

Vse stvari, ki jih rabimo, so že tu. Povsod slišiš vse. Tam, kjer živim jaz, v Hackneyju, boš slišal veliko turške glasbe, ker pač živim v takšnem delu mesta. Seveda pa smo delali veliko projektov, kjer so sodelovale različne skupine. Ampak trenutno je tega manj, ker se skušamo osredotočiti na samo skupino.

Ali je Natacha Atlas še vpletena v življenje skupine?

Vsekakor je vpletena v moje življenje. Najprej zato, ker živi na isti ulici kot jaz in ker sem z njo intenzivno sodeloval lani, predvsem zaradi njenega novega albuma, ki smo ga v glavnem snemali v Egiptu. Vsi smo bili nekaj časa tam, tako da je bilo sodelovanje med nami, britanskimi glasbeniki, in egipčanskimi kolegi zelo prijetno. Predzadnji album smo naredili tako, da smo šli v Egipt, dobili ljudi, ki so bili pripravljeni igrati, in odšli domov v London s trakovi, ki smo jih nato obdelovali. Tokrat pa so lokalni glasbeniki prispevali lastne ideje, mi pa smo le nadaljevali tam, kjer so oni končali. Album na ta način daje zelo svež občutek, ne vem pa natančno, kdaj bo izšel.

Gre torej za obratni proces kot pri Trans-Global Underground?

Po svoje. Je pa zanimivo, da smo sedaj končno lahko za koga koristni. Lahko nas izrabljajo, mi pa jim s tem dajemo odprti kanal, da lahko stvari spravijo na zahod.

Kako je delati izključno z arabskimi vplivi v glasbi?

Na vsak način je to zame zelo pomembno. Mislim celo, da sem se s tem stilom ukvarjal več kot z drugimi. S Trans-Global Underground so stvari seveda drugačne, pri Natachi pa imamo priložnost delati le v enem samem slogu, kar je vsekakor v redu.

Ali različni ljudje v skupini prispevajo različne stile?

Niti ne. Veliko melodičnih delov, na primer, prispevajo naši indijski člani, ki prihajajo iz okolja klasične indijske glasbe, naš tolkalec igra v glavnem bhangra godbo, to zna biti zelo ritmično. Sicer pa so na novem albumu zelo vidni afriški vplivi. Doreen Thobekile, naša pevka, je iz dežele Zulujev, sliši se tudi vplive 'afrobassovske' in 'afrofunkovske' glasbe iz sedemdesetih let. Iskali smo predvsem 'rare groove' in 'funk' zvok iz sedemdesetih let, ki je bil že na začetku eden od vplivov, sedaj pa smo te zamisli le znova uporabili.

Koliko vpliva sta imeli tehno glasba in klubska kultura?

Še vedno močno vplivata na to, kar počnemo, prav tako klubska scena in vse stvari, ki nam jih je dala.

Jure Matičič