DIDO

No Angel

Arista Records, 2001

Osemindvajsetletna Britanka se je morala res načakati, preden je doživela priznanje svetovne javnosti. Didin plošček namreč datira tja v leto, ko smo bili vsi po malem obsedeni s tako imenovanim Y2K in mogočno številko 2000 – ki se nam danes zdi popolnoma samoumevna. Tako je morala Dido kar 20 mesecev čakati, da je njen album prilezel med deset najbolje prodajanih albumov na Billboardovi lestvici, še dlje pa, da je prilezel na vrh britanske lestvice. Nezaslišano. In hkrati up zbujajoče.

Okoliščine, v katerih je No Angel postal eden najbolje prodajanih albumov letošnje zime, so vsekakor nekakšen prototip današnjih tržnih mehanizmov. Ti se s spretnimi in lepljivimi tipalkami oprijemljejo vseh možnih propagandnih vogalov, ki podpirajo bedna in patetična življenja današnje mladine in drugih, po srcu mladih anonimnežev. Kdor je torej gledal vsaj eno epizodo vroče mladinske serije o treh vesoljčkih Roswell ali pa filmsko uspešnico z Gwyneth Paltrow, Sliding Doors (po naše Helenini ljubezni), je takoj zastrigel z ušesi. Še tako pasivnemu gledalcu namreč ni mogel uiti Didin specifično razpoznavni glas na Thank You, še manj pa veličastna zvočna zavesa, ki je spremljala njeno, zdaj dokončno priznano uspešnico Here With Me. Z velikim navdušenjem smo nasedli – in po večmesečnem nestrpnem pričakovanju v pokušino dobili še vsega spoštovanja in občudovanja vredno Didino sodelovanje z enim in edinim Eminemom. Stan, glasbeni biser brez primere, je v očeh tistih, ki jih Dido še vedno ni povsem prepričala, prerasel standardne okvirje že tisočkrat videnega in slišanega; britanskega slavčka je povzdignil med tiste glasbenike, ki premorejo jajca, da se "združijo" z najbolj kontroverznim glasbenikom zadnjih let, hkrati pa tudi toliko čustvenosti, da se sila enostavni verzi, na primer My tea's gone cold I'm wondering why I got out of bed at all ..., niti ne slišijo tako neumno, kot bi se lahko.

Pa je zapisani verz v primerjavi z drugimi na No Angel še kar spodobno zapleten. Čar Didinega albuma je namreč po eni strani prav v tem, da se v sila enostavnih pesmicah ne poslužuje metafor in drugih pesniških figur; z nobeno posebno metafizičnostjo nam ne postreže, nobenih višjih resnic ni slutiti v njenih besedah, gre zgolj za izpovedi, ki bi jih zlahka pripisali povprečni introvertirani najstnici. Recimo v Honestly OK: On a different day, if I was safe in my own skin, then I wouldn't feel lost and so frightened, but this is today and I'm lost in my own skin. In tako dalje in tako dalje, vse do zadnje pesmi Take My Hand, v kateri Dido takole nagovarja ljubljenega: Take my hand and if I'm lying to you, I'll always be alone, if I'm lying to you.

Nikar me ne razumite narobe. Dvanajst Didinih stvaritev, ki jih je v večini napisala skupaj s starejšim bratom Rollom, sicer vodjem pred dvema letoma izjemno popularnega tehno benda Faithless (kjer je kot spremljevalna pevka pela tudi Dido), si nedvomno zasluži priznanje in večkratno poslušanje. Navsezadnje je Didina klasična glasbena izobrazba pustila na albumu tako močan pečat, da bi No Angel popolnoma po krivici spustili v glasbeni odtočni kanal; Didina najljubša akustična kulisa se zahvaljujoč Rollovemu vplivu mestoma izvrstno preliva v sodobne tehno ritme (Take My Hand), na trenutke pa njen nežni glas poslušalca zanese v svet srednjeveške viteške ljubezni in grajskih soban (na primer Hunter), v katerih bi se Dido brez dvoma odlično počutila.

Takšna časovna neomejenost, žanrska neopredeljivost in enostavna lirika, zapeta z angelskim glasom, daje občutek, da je življenje sila enostavna stvar. Po nekaj poslušanjih vas bo Dido v to gotovo prepričala.

Marta Pirnar