MARK DRESSER

Marinade

Tzadik, 2000

Če dandanes v sodobni godbi, predvsem tisti, ki ima korenine v jazzovski tradiciji, izpostavimo kontrabasista, ne moremo mimo Marka Dresserja. V skoraj tridesetletni karieri je Dresser prehodil in križal mnogo poti, prečkal meje ter kljub oviram trmasto sledil svoji viziji in ustvarjalnim težnjam. Od diplome do instrumentalne virtuoznosti, iz jazza in klasične glasbe prek improvizacije h kompoziciji in nazaj. Ob tem ga je pot iz Los Angelesa do Italije prek New Yorka večkrat zanesla tudi v Ljubljano, ki ima privilegij, da lahko spremlja njegovo godbeno evolucijo (gostovanja z Braxtonovim kvartetom in lastnim triom!).

Dresser je našel ustvarjalni azil v New Yorku, kjer je še vedno pomemben člen pletenja ustvarjalnih godb novomeškega downtowna. V novomeških letih se je dokončno potrdil tudi kot samostojen izvajalec in vodja lastnih zasedb, kot večkrat nagrajeni skladatelj komorne, klasične glasbe in jazza, vešč prenašalec besednjaka svobodne improvizacije (v zadnjih letih s Susie Ibarro, Davom Douglasom, Chadbournom, Frithom in Mori) in vnašalec improvizacije v kompozicijo. Ta težnja in intimen, ploden odnos do filmske umetnosti prežemata njegovo ustvarjanje v zadnjem obdobju. V triu smo ga tako imeli priliko videti tudi v prostorih Slovenske Kinoteke, kjer je zvočno obogatil »izročilno težko uglasbljivo« nadrealistično mojstrovino Luisa Bunela in Salvadorja Dalija, film Andaluzijski Pes.

Dresser je v zadnjem času zvest dvema založbama: založbi Knitting Factory, kjer objavlja predvsem kinsko godbo, in Zornovi Tzadik, kjer je v zadnjih letih izdal dve plošči, ki ju simbolično vežeta naslova - Banquet in Marinade - in tematika. Naslova sta vzeta iz slovarja kulinarične umetnosti, oba izdelka pa nam nudita pester izbor jedi iz Dresserjevega godbenega menuja v zadnjih letih.

Na plošči Marinade, izdani konec lanskega leta, je seštevek Dresserjevega dela zadnjih nekaj let, od leta 1997 do leta 2000. Delo, ki razkriva ves potencial izvrstnega godbenika in skladatelja, prežemajo Dresserjeve solistične miniature na kontrabasu ter delikatne skladbe, ki jih izvajajo različni glasbeniki v raznolikih kontekstih, modusih in formacijah. Rdeča nit plošče so predvsem skladbe glavnega akterja, ki jih izvaja ekipa vrhunskih glasbenikov: nekateri stari soborci, kot sta tolkalca Michael Sarin in Gerry Hemingway, novejši sodelavci, denimo hiperpianist Denman Maroney in pihalec Matthias Ziegler, ter virtuozi klasične glasbe, recimo violinistka Mary Rowell in tubist David Leclair. Čeprav se plošča Marinade glede na raznolik material ne kaže kot enovit organizem, jo sestavljajo celovite, samostojne skladbe, ki impozantno vnašajo prvine improvizacije v le navidezno togo strukturo notirane godbe. V Dresserjevih skladbah je dovolj prostora, v katerem se lahko glasbenik giblje; kažejo izrazit smisel za kontrapunkt, večplastno prepletanje harmoničnih vzorcev ter manjše zvočne diverzije in abstrakcije. Glavna kvaliteta pa še vedno ostaja v subtilnem občutku za izkoristek posameznega glasbenika in njegovega ustvarjalnega presežka. Tako Dresser pred glasbenika ne postavlja le gole partiture, temveč glasbenika rad postavlja v različne kontekste, kontekste, ki so izvajalcu lahko tudi tuji ali vsaj nelagodni. Tipičen primer je daljše delo Althaus, kjer sooči klasičnega mojstra tube Leclaira s prosto, spontano improvizacijo (spomnimo se samo Zornovega sodelovanja s Kronos Quartetom in težav, s katerimi se je ob tem soočal!).

V Marinade nas najprej uvede kar Dresser sam z zanj značilnim kratkim solističnim izlivom na kontrabasu, naslovljenim Ricochet. Ta nas vpelje v bogat spekter zvočnosti, ki ga Dresser izvablja iz glasbila, denimo uporabljajoč tehniko glissanda (sposojenka iz besednjaka klasične, »resne« glasbe), drsenja z lokom po strunah, s katero izvablja daljše tonske intervale, ki jih dodatno modulira s prenosom zvoka prek malih kontaktnih mikrofonov. Še bolj je Dresser veličasten, ko se loti basovskega rokodelstva, tehnike pizzicato, s katero se s prsti zlahka sprehaja po različnih zvočnih registrih, bogati dinamiko, ki ne sloni zgolj na ritmični funkciji, ter presega idiomatične okvirje konkretnih glasbenih žanrov. Njegov slog izvira iz estetike preseganja strogih funkcij začrtanega okvirja in norm. V tem je Dresser prevratnik in hkrati nenehen inovator, poln presenečenj in suverenosti.

Drugi sklop plošče predstavljajo skladbe, ki jih je Dresser le napisal, vendar ne sodeluje aktivno kot glasbenik. Prva je Air to Mir, navdihnjena s težavami na vesoljski postaji Mir, spisana kot duet za violino in klavir. Izvajata jo violinistka Mary Rowell in pianist Denman Maroney. V njen Dresser operira s časovnimi fragmenti strukture, postavlja strogo časovno začrtane intervale, tako akcijske (dolžina igranja) kot zvočne (čas trajanja določenega zvoka), in jih kot antipod ruši z intervali poljubne časovne dolžine. Na ta način vpelje v kompozicijo tudi prvine improvizacije. Ta se odvija na kolektivni ravni kot dialog med violino ter klavirjem. Če poznate samosvoj slog Denmana Maroneyja, veste, da se raje kot s tipično piano toniko (igranjem po klavirskih tipkah) ukvarja z notranjostjo klavirja, kjer z objekti drsi po strunah, jih cefra in muči za dosego povsem novih zvočnih oblik. Tako se impro konverzacija večkrat sliši kot dialog dveh strunskih glasbenikov. Če je Maroney znan kot izrazito impulziven improvizator, pa se v tej skladbi odlično znajde v nenehnem liričnem kontinuumu, ki prežema delo. Spin X je skladba, v kateri je Dresser združil igro dveh kontrabasov in dvojih tolkal. V dokaj mirni zvočni pokrajini, ki gradi bolj zvočne detajle kot ritmiko, se prežemajo Markov akustični bas in električni bas Skulija Sverrissona ter tolkalska kulisa Michaela Sarina in Gerryja Hemingwaya. Premetanka Maronade je spisana za Denmana Maroneyja ter ga zopet postavlja v nekarakteristične ambientalne in strukturne sfere. Sklepno Subtonium X smo lahko slišali tudi v koncertni izvedbi na nastopu v Kinoteki, to pa je njen prvi zvočni zapis na nosilec zvoka. Izvaja jo zadnja leta standardni Mark Dresser Trio; poleg mojstra ga sestavljata še Denman Maroney in švicarski pihalec Matthias Ziegler, klasični in jazzovski glasbenik, znan po virtuoznem delu na različnih flavtah. Na posnetku igra kontrabas flavto, vzeto iz konteksta klasične glasbe in preneseno v nov okvir. Z njo dodatno barva zvok Dresserjevega kontrabasa kot nasprotje zvočnim deviacijam Maroneyjevega hiperpiana. Glasba je izredno tekoča, fluidna in hipnotična, kot taka pa je navdihnila kratek, s simboliko nabit video ekskurz ameriškega video art dvojca Kunst Brothers.

LukaZ