GAZA STRIPPERS

1000 Watts Confessional

Lookout!, 2000

Začetki Gaza Strippers segajo v drugo polovico devetdesetih let, v čas po tem, ko se je Rick Sims naveličal obujanja spominov na Didjits in dolgočasja, ki ga je prekinil s sodelovanjem v Supersuckers, s Fredom Schneiderjem in pri projektu Lee Harvey Oswald. Leta 1998 je za Kozikovo založbo Man’s Ruin izšel album Lanced Candy, s katerim nova zasedba Gaza Strippers ni prepričljivo prodrla. Del krivde bojda nosi založba, vendar pa krajše zatišje, ki je sledilo omenjeni izdaji, kaže tudi na nekaj drugega. Lani je Rick Sims bruhnil s prenovljeno postavo, ki mu je dokončno omogočila izpostavitev ega, kot se za diktatorja spodobi. Sims je mali diktator z izdelano vizijo; to se ne izraža zgolj v predhodnici Didjits, ampak tudi v komadih s Supersuckers in Lee Harvey Oswald. Z rokenrol vizijo, ki je podana celo preveč samozavestno, nadaljuje tudi na zadnjem albumu 1000 Watts Confessional. K njej se bomo vračali z veseljem, saj ne gre za oživitev Didjits, ampak za nadaljevanje. Če se vedno več skupin obrača k trdemu, oprostite!, hard rocku, Gaza Strippers tega ne delajo povsem enako. Bolj se posvečajo rudimentarnemu rokenrolu in punkovski nabritosti: kitare pojejo, glas vrešči, energija vleče. Gaza Strippers nas od začetka do konca albuma napeljujejo k vrhuncu, ki ga ni. Ni tistega prepotrebnega zadnjega sunka, ko bi segli čez rob.

BIGor