CISCO HOUSTON

Best Of The Vanguard Years

Vanguard/Ace/Statera, 2000

V Muski v zadnjem času veliko pišemo o izdajah založbe Vanguard. Za kaj gre? To je bila ena najmočnejših založb v obdobju preroda ameriškega folka in ne glede na to, ali imamo pomisleke glede kakovosti glasbe iz tega obdobja, moramo priznati, da je v njej najti tudi veliko dobrega. Znano je, da je založba Vanguard zavrnila Boba Dylana in da je bila pri njej Joan Baez prava kraljica, le ozek krog potrošnikov te glasbe pa ve, da so za Vanguard snemali tudi številni manj znani glasbeniki, ki so sicer mogoče upali na komercialni uspeh, a jim usoda ni bila naklonjena. Eden izmed glasbenikov z bolj ali manj žalostno usodo je bil Cisco Houston (1918-1961). Znan je predvsem po sodelovanju z Woodyjem Guthriejem (o njegovi novi izdaji smo pisali prejšnjič), njegovi solistični posnetki pa so bili dolgo prava neznanka, pa ne zato, ker ne bi obstajali, ampak zato, ker jih trgovine preprosto niso naročale, saj pač niso šli v prodajo. Če sem nekoliko patetičen, lahko zapišem, da se še danes spomnim dne, ko sem v neki italijanski trgovinici s ploščami na majhnem oddelku s folkom odkril posnetke Cisca Houstona za založbo Folkways. To je bilo seveda pred obdobjem interneta. Posnetki so bili drugačni od vsega drugega, kar sem poznal, in moram priznati, da se mi tudi Houstonovi posnetki za Vanguard zdijo na moč podobni, čeprav ubogega pevca v nekaterih skladbah spremlja pravi orkester in je torej ta glasba velikokrat daleč od najlepših stvaritev ameriškega folka. Na plošči je tako nekaj pravih malih mojstrovin in ne vem, če je še kdo tako dobro pel nekatere skladbe; v nekaterih pesmih pa ni več čutiti pravega zanosa, vse skupaj zveni preveč operetno v slogu Belafonteja, ampak kaj hočemo: to so bili takšni časi. Cisco Houston je bil predvsem dober pevec. Ni pisal svojih skladb, bil pa je interpret brez primere in kot takšnega ga kaže tudi ta čisto nova izdaja, ki prinaša tudi nekaj doslej nedosegljivih posnetkov. Prav Cisco Houston je bil tisti pevec, ki je tako populariziral skladbo Diamond Joe, da jo je začel igrati Jack Elliott in da se je pozneje znašla še v repertoarju Boba Dylana. Vsekakor zanimiva in dovolj tehtna izdaja za vse, ki vas podrobneje zanima takšna glasba (www.acerecords.co.uk).

Jane Weber