MELVINS

Electroretard

Man's Ruin Records, 2001

Melvins so neutrudljivi. Po trilogiji albumov Bootlicker, Maggot in Crybaby, ki so jo uspešno sklenili pred kakim letom, je tu že nova plošča z naslovom Electroretard. Ameriški trio Melvins slovi po neobičajnosti in odstopanju od uveljavljenih glasbenih norm, in tudi tokrat ni šlo drugače. V osnovi so sicer rockerski bend, vendar ni pred njimi nobena stvar varna in še manj sveta. Vedno se lotijo tistega, kar jih trenutno vznemirja, ravnajo se po intuiciji in ne upoštevajo nikogar, temveč le lastne vrednostne kriterije. Človek kar ne more verjeti, da skupini po vseh letih še zmeraj ni usahnil vir norih idej.

Pravzaprav Melvins za novo ploščo niso napisali niti enega novega komada. Electroretard je namreč zgrajena zgolj iz priredb. Toda pazite, ne gre samo za priredbe drugih avtorjev, vsaj večidel ne. Poleg priredb skupin Wipers, Cows in Pink Floyd so se Melvins preprosto spravili kar nad svoje skladbe iz različnih obdobij. Če so do tujih izvirnikov ostali spoštljivi in po svoje prizanesljivi, pa Melvins nikakor ne poznajo usmiljenja do sebe. Otvoritvena manipulacija Shit Storm ima povsem ustrezen naslov in daje občutek razdiralnega viharja, ki s seboj nosi zmečkane drobce njihovih pesmi in pri tem konstantno spreminja moč in smer. Gluey Porch Treatments je kratka in jedrnata montaža zgodnje skladbe, s predimenzionirano Revolve s plošče Stoner Witch pa vstopimo v srhljivo ozračje cone somraka. Od prenovljenih pesmi sta tu še Lovely Butterflies in Tipping The Lion. Prva, s plošče Honky, je podvržena elektronskemu izživljanju po principu terapije z elektrošokom. Druga, prvotno na albumu Stag, pa ima sedaj občutno grozljivejši prizvok, tako da nas premesti naravnost med paciente psihiatrične ustanove. Pri rekonstrukciji svojih komadov so bili Melvins zares neizprosni. Originalom so odvzeli rockovsko podobo in jih potisnili skozi sintetizirano »mašinerijo«. Preobrnjeni komadi kljub temu ohranjajo identiteto, še več, zdi se, da so z Buzzovim umirjenim petjem postali celo bolj prefinjeni in intrigantnejši.

Drugačen aspekt albuma Electroretard imajo priredbe tujega izvora. Te niso tako drastično prevetrene. S himno skupine Wipers, Youth Of America, in s klasiko Pink Floydov, Interstellar Overdrive, so Melvins zagrešili dve odlični priredbi, ki ne odstopata pretirano od izvirnikov in bržkone zavzemata bolj poslušljiv del plošče. Sem lahko prištejemo še pretopljeno, a nadvse presunljivo verzijo pesmi Waiting zasedbe Cows. Gotovo je imel prste vmes Kevin Rutmaris, član razpadlih Cows, ki že lep čas uganja basovske akrobacije pri Melvins. No, če govorimo o mučnih zvočnih akrobacijah, so Melvins kar pravi naslov. S ploščo Electroretard kažejo vso glasbeno širino, razcepljenost, neomejenost in seveda drznost. Brez težav se spoprimejo z najrazličnejšimi glasbenimi stili, saj enako spretno izvedejo melodični hardrockovski punk, ambientalno brkljanje, eksperimentalni rock ali pa moteče elektronsko škrtanje. Za Melvins torej ni ovir. Pomembno je samo to, da je vse skupaj narejeno v čim bolj temačnem in grotesknem duhu. Podobno kot naslovnice plošč, ki s sumljivo nedolžnostjo hlinijo pritajeno bizarnost. Melvins z Electroretard sporočajo, da bodo še naprej veselo težili, morili, šokirali, provocirali, presenečali in povrh vsega navduševali.

RobSet