NICK CAVE AND THE BAD SEEDS

No More Shall We Part

Mute/Dallas, 2001

Ko je Nick Cave pred leti zavrnil nagrado MTV za video pesmi Where The Wild Roses Grow, je dovolj zgovorno pokazal, na kateri strani je. Če že postreže z všečno country popevčico, to ni poskus približevanja določenemu občinstvu, temveč se zadaj skoraj mora skrivati vsebina, ki se sklada z njegovimi siceršnjimi obsedenostmi. Tudi prejšnji album The Boatman’s Call je poln tovrstnih dokazov - izvrstno zapetih in domiselno izpeljanih, vsebinsko temnih, a po obliki še vedno pop pesmi.

Vmes so minila skoraj štiri leta. Njegov vse večji spremljevalni ansambel je že težko spraviti skupaj, ko vsi delujejo še po svoje, zato je nastopal s pomanjšano zasedbo ali celo sam, predvsem z govorjeno besedo. Sem lahko prištejemo še poučevanje pisanja ljubezenske pesmi na dunajski univerzi. Boljšega bi študentje težko našli. Prav ta, tudi teoretska dognanja, je sedaj prelil v izredno kompleksno celoto albuma No More Shall We Part.

Če so pesmi na predhodni plošči The Boatman’s Call v osnovi dokaj preproste, je tokrat dal prednost pripovednim sposobnostim. Že uvodna, tudi na mali plošči objavljena As I Sat Sadly By Her Side, ponuja daljše besedilo, ki se niti v refrenu ne ponovi in ga Cave odpoje z za spoznanje višjim glasom. Dovolj, da pušča občutek na silo izražene želje, kot da želi več, kot zmore. Sicer se giblje v dovolj znanih sferah, s poudarkom na umirjeni spremljavi klavirja in orkestraciji z učinkom dekorja. Kot vedno blesti s popolnim zlitjem besedil in interpretacije; ko romantično slika prizore, je tudi v petju umirjen, a še vedno notranje doživet, s poudarki na pravih mestih in tekočo govorico. Potem, ko se v uvodnih pesmih spravi z njo in se zahvali Gospodu, oživi v Fifteen Feet Of Pure White Snow. Končno se lahko izkažejo tudi The Bad Seeds, z bluesovsko osnovo se dinamično odzivajo na Cavovo gospelovsko stopnjevanje in ponavljanje v refrenu, sprašuje in odgovarja z versko gorečnostjo, ki smo jo pri njem že skoraj pozabili. ‘Spozabi’ se resda le trikrat: indikativno, ko se dvakrat obrača h Gospodu, v omenjeni pesmi in podobno zaklinjajoči Oh My Lord, ter v osebnem obračunu Sorrowful Wife. Tudi v večinskih umirjenih pesmih je neprizanesljiv, do sebe in drugih. Res vse ovije v visoki pesniški jezik, a sporočila so dovolj jasna. Težko jo bo pozabil in vse, kar je pokopal za sabo, pušča rane. V sklepnih pesmih spet prevlada njegova črna duša, vrne se v izhodišče in pogrezne v zadovoljstvo samote.

No More Shall We Part je album, ki ga lahko objavi le Nick Cave. V vseh razsežnostih je razpoznavno njegov, morda celo nekoliko težji kot nekaj zadnjih plošč. Še enkrat dokazuje, da je izjemen avtor in interpret, ki se ga zunanja pričakovanja ne tičejo.

Dobrodošel nazaj, stari Nick.

Janez Golič