RAZLIČNI IZVAJALCI

Radio Cuba Volumen Uno and Dos

Universal Music Venezuela, 2000

Planetarna eksplozija kubanske glasbene zapuščine, ki smo ji priča v zadnjem desetletju, je imela mnogostranske posledice. Na eni stani je mednarodni javnosti razkrila desetletja skrbno čuvane in celo že v domovini pozabljene zaklade, stvariteljem pa pred samim biološkim zatonom omogočila, da so se ponovno uveljavili, zasijali med popularnimi, se dokončno vpisali v svetovno zgodovino popularne godbe in si ne nazadnje ob izteku življenja gmotno dodobra opomogli. Po drugi je seveda sprožila inflacijo takšnega odkrivanja, pa tudi poplavo »odkrivanja« in recikliranja »kubanske« godbe po vsem svetu, izvoz pridelkov dvomljive kvalitete in zlorabo velikih ustvarjalcev v povsem tržne namene. Ves čas pa je seveda obstajal del kubanske popularnoglasbene zapuščine, ki je bil za opisane namene nezanimiv, saj interpretov ni bilo več mogoče obuditi iz pozabe in jih postaviti na koncertni oder ali v studio, ker so preprosto mrtvi, pridelek pa se je prašil po arhivih, od koder ga je bilo mogoče iztrgati le z dolgotrajnim preposlušavanjem trakov in restavriranjem identificiranih posnetkov. Vendar sem prepričan, da bodo prav sadovi takšnega dela, ki je ne glede na primerjalno nedonosnost že steklo, ob nekaterih izstopajočih produktih omenjene eksplozije tisti, ki bodo še dolgo pričali o bogati glasbeni kulturi tega največjega karibskega otoka.

V to me prepričuje tudi izid obeh albumov, ki sta povod za tole pisanje: dveh plošč posnetkov, izbranih iz kubanskih radijskih arhivov. Preprost naslov je natančen in nas neposredno vpelje v ponujeno »materijo«. Prva asociacija na nekaj let star podoben malijski podvig je nujna; tudi Radio Mali nas je v določenem trenutku oskrbel s tistim, kar nam je še manjkalo pri rekonstrukcijah posameznih etap v razvoju tamkajšnje popularnoglasbene produkcije ter tudi osebnega ustvarjalnega razvoja izstopajočih akterjev, denimo Alija Farke Toureja. No, če smo tam iz kopice imen razbirali takšne, ki jih poznamo, ker so se pozneje uveljavili, nam gre tokrat to težje od rok. Morda tudi zaradi pristopa, za katerega se je odločil odbiralec. Njegov tematski moto so »veliki orkestri v zlatem obdobju kubanske glasbe«. To pa pomeni potovanje v petdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas pred Castrovo revolucijo in v studio tedanjega osrednjega, havanskega radia Progreso. Takrat so tam snemali predvsem izvajalci chachachaja in guaracha, pa mamba, conga in rumbe, o tem priča prvi album, ter tudi bolera, ki z reminiscencami na zgodnji danzon in criole - havanske plesne dvorane sta obvladovala že pred 2. svetovno vojno - prevladuje na drugem. Skratka, tam in takrat je nastajal humus za moderno salso. A hkrati je to točno tista godba, ki je po radijskih valovih in z redkimi ploščami tedaj »zastrupila« glasbenike v Kongu in deželah Zahodne Afrike ter s tem vzpostavila podlago za nastanek tamkajšnjih sodobnih popularnoglasbenih produkcij. To je ena od pomembnosti te izdaje; druga pa je seveda v nepričakovani dopolnitvi tistih že narejenih kompilacijskih ponatisov, ki vsebujejo gradivo iz studia EGREM z njegovo petdesetletno zgodovino. Naštevanje nam večinoma manj znanih izvajalcev, ki se pojavijo ob okroglih 140 minutah glasbe v 43 posnetkih, ki jih vsebujeta oba albuma, ter opisovanje značilnosti posameznih plesnih stilov, ki so z njimi predstavljeni, bomo morali prihraniti za kakšno obširnejšo predstavitev zgodnjih obdobij v razvoju te glasbe. To počezno predstavitev razumite predvsem kot priporočilo k poslušanju, torej k spoznavanju opisanega dela svetovne glasbene dediščine.

Zoran Pistotnik