RAZLIČNI IZVAJALCI

Rocket Girl Compilation

Rocket Girl, 2001

Rocket Girl vrača vero v neodvisno založništvo. Dvojna kompilacija prinaša na prvem disku posnetke s predhodnih izdaj, in sicer tistih v obliki malih, že skoraj pozabljenih 7« vinilnih plošč. Praksa t. i. Singles Club, pred leti znana pri mnogih neodvisnih založbah, torej le še ni povsem izginila. Od kupca zahteva nekaj več truda, brskanja, odkrivanja ... Na drugem disku pa Rocket Girl ponuja neobjavljene posnetke varovancev, tudi tistih, ki se šele bodo predstavili s samostojnimi ploščami.

Iz naše perspektive in v vidu že nepregledne produkcije verjamem, da večini ti izvajalci pomenijo popolno neznanko. Zaradi drže nasproti veliki glasbeni industriji in tudi zaradi glasbe izven prevladujočih tokov jih v globalnem informacijskem sistemu težko najdemo. Zato pa lahko ustvarjajo v svojem ‘kotu sveta’, neobremenjeni z zunanjimi pričakovanji in brez pritiska dobičkonosnosti. Igrajo zase in za poslušalce enakega duha.

Že prve izdaje Rocket Girl so nakazale splošno, dovolj odprto usmeritev založbe. Za prvi ‘split’ singel so leta 1997 ponovno združeni Silver Apples še enkrat posneli pesem I Have Known Love (z drugega albuma Contact iz leta 1969), Windy + Carl sta prispevala stran B. Prvi album je bil Tribute To Spacemen 3, z mnogimi izvajalci neopsihedeličnega podtona. Torej se preteklosti nihče ne namerava odreči, prevzema jo le kot osnovo nečesa dovolj svojega. Kot, na primer, P. S. I Love You, ki so na singlu objavili malce hudomušno pesem Where On Earth Is Kevin Shields?, a glasbeno z nedvomnim poklonom My Bloody Valentine. Vsaj kitarske skupine ne morejo prikriti tega vpliva, še posebej angleške (ki so v manjšini) ne. Mazarin, Piano Magic in Coldharbourstores se prevečkrat nagnejo v značilno otoško melanholijo, ki ni podprta z dovolj izvirnim ozadjem. Padejo v stranski rokav, ki ne ponuja pravega razvoja. Zato pa vsaj žarčijo zavezanost do lastnega početja.

Več inovativnosti ponujajo instrumentalisti. Njihovi eksperimenti se običajno gibljejo v ambientu, s poudarkom na ustvarjanju zvočne slike, na ‘barvnih’ odtenkih, medtem ko so oblike prikrite z množico studijskih posegov. Pri teh izginjajo še zadnje lokalne značilnosti; mehiški Loopdrop bi se brez težav pomešal med nemške elektronike, Füxa iz Detroita bi prej sodil na Otok, medtem ko bi londonski State River Widening lahko snemali v Chicagu. Vsi pa puščajo zaokrožen vtis nekega lagodnega, neobremenjenega raziskovanja.

Ne glede na ‘naravo’ zbirke, ki naj bi bila predvsem dopolnilo rednim albumom prisotnih, je Rocket Girl Compilation dober vodnik po segmentu neodvisne produkcije danes. Pustite se presenetiti.

(http://www.rocketgirl.co.uk/)

Janez Golič