TONY RICE

Tony Rice Teaches Bluegrass Guitar

Hal Leonard, 2001, knjiga in CD

Glasbeni publicisti se velikokrat vprašamo, kako občinstvu približati določeno glasbo. Če je blues v naših krajih še kolikor toliko priljubljen in znan, lahko za bluegrass rečemo, da ga posluša le peščica zanesenjakov. Tony Rice je eden izmed najbolj razvpitih kitaristov v tej glasbi in velja za enega najbolj izrazitih stilistov na akustični kitari. Njegovo znanje v veliki meri temelji na poustvarjanju in velikokrat tudi nadgradnji tistega, kar sta počela Clarence White in mladi Doc Watson, brez dvoma pa ne gre prezreti tudi Riceovega razpoznavnega fraziranja in nizanja okraskov, ki so pri igranju z drsalico še toliko bolj delikatni in so velikokrat njegova pogruntavščina. Če sem iskren, sem imel do Riceove glasbe velikokrat neupravičene predsodke. Gre namreč za kitarista, ki velja za tako rekoč nezmotljivega in nenavadno čistega, to pa je včasih moteče, posebno, če si navajen glasbe, ki ne temelji zgolj na glasbenih zakonitostih, in se ne obremenjuješ s popolnimi izvedbami, ampak iščeš tudi kaj drugega. Izdaja založbe Hal Leonard prinaša knjigo in CD, zato je še toliko bolj zanimiva in pomembna, saj nam odpira vpogled v samo srž Riceovega dela. Na plošči so zbrane najbolj znane skladbe iz Riceovega repertoarja, v notni knjigi, ki sicer prinaša še glasbenikovo biografijo in diskografijo, pa so zbrane natančne transkripcije. Mogoče bi bila najustreznejša tale primerjava: če bi Clarencea Whita lahko primerjali z Jimijem Hendrixom, je Tony Rice najbliže tistemu, kar z bluesom počne Eric Clapton. V primerjavi s Clarenceom Whitom je Rice namreč pravi čistun in tečen natančnež, ki ne dovoli strunam, da bi brnele ali da bi na kakšnem pragu zvenele malce neuglašeno. Njegova glasba zato včasih celo malce trpi, a je po drugi strani res, da je popolna in da je treba tudi glasbenike s takšnim pristopom spoštovati. Konec koncev se tudi od njih lahko veliko naučimo. Izdaja je zanimiva tudi zato, ker prinaša solistične kitarske posnetke Tonyja Ricea, zato je dokaj nenavadna, saj glasbenika kaže v luči, ki je ne poznamo (www.musicdispatch.com).

Jane Weber