SENGE

Arembelo

Cobalt Records, 1999

Če bi bile okoliščine drugačne, potem bi zagotovo z veseljem čakali na novi album malgaškega »a capella« tria Senge, katerega izid je bil napovedan nekje za letošnjo pomlad; ta evropski prvenec pa bi prihranili za kakšno drugo priložnostno predstavitev v kontekstu bodisi bodočega dela skupine ali pa vsaj aktualnega dogajanja na malgaškem glasbenem prizorišču. A vse skupaj se je zasukalo tako, da se utegne zgoditi, da bo Arembelo ostal njihov edini nam dostopen album; pa tudi, če bo s podpisom Senge še morda izšel kakšen, bo bodisi album s starimi posnetki ali pa z drugačno zasedbo. Originalne namreč ni več. Ustanovitelj in glavni pevec tega odličnega vokalnega tria Sengemana – čigar skrajšano ime, ki v jeziku ljudstva Androy hkrati pomeni tudi »ponos«, nosi skupina - je minulo jesen po daljši bolezni preminil. Njegova sodelavca sta sicer po tem še nastopala sama, vendar to ni bilo čisto to, kar je slišati na tem albumu.

V zadnjih letih smo slišali kar precej malgaških izvajalcev in tudi nekaj za tisto kulturno okolje značilnega »a capella« petja; a Arembelo je po izvedbi in vsebini ponujenih pesmi res med najbolj svežimi in prepričljivimi. Tak pristop, ki je seveda tudi trdno zakoreninjen v tradicionalnih obrazcih, utegne poroditi določeno monotonost, lahko tudi dolgočasi. A prav to so Senge s prvencem za evropsko prizorišče prepričljivo presegli. Verjetno tudi zato, ker so se za snemanje v nekem studiu v prestolnici Madagaskarja Antananarivo okrepili z začasnim četrtim članom zasedbe Zefimaheryjem, ki odlično igra akustično kitaro in predvsem malgaško različico »kabosy«; to je opazno razširilo zvočno podobo 12 pesmi na albumu. A zvok kitare in kabosyja ostaja subtilno v ozadju in v glavnem samo barva vtise, ki jih ponuja večglasno petje trojice; ta si daje ritem in dodaja širša zvočna tkiva še z izbranimi tolkali in »marakašem«. Res je, da je gradivo malo starejše, posneto menda v omenjenem studiu tam nekje leta 1998 in izdano kakšno leto dni pozneje pri francoski založbi Cobalt; a Senge so vredni pozornosti tudi s takšno predstavitveno zamudo. Njegova bistvena sestavina je namreč ohranjanje večstoletne kulturne dediščine ljudstva Androy, ki sicer živi v revnejših predelih Madagaskarja, velja pa za eno tistih, ki še danes najbolj dosledno živijo večstoletne običaje. Iz njih so neposredno črpali tudi člani tega vokalnega tria, čeprav je vseh 12 pesmi na albumu njihovo avtorsko delo. Ker pa so (bili) v svoji skupnosti vsi trije tudi cenjeni ranocelniki, kot takšni pa so neposredno sodelovali v ritualih zdravljenja, pa tudi pri pogrebnih in podobnih običajih, je razumljivo, da pesmi ohranjajo tradicionalno obliko. Ta izvorno izhaja iz pevske tradicije »beko«, natančneje, iz njene izpeljanke »beko sabo«. »Spet enkrat optimalno prežemanje starega in današnjega,« bi lahko rekli. Arembelo je tako album, vreden vaše pozornosti.

Zoran Pistotnik