Letnik: 2001 | Številka: 4 | Avtor/ica: napo.lee.tano

MC SOLAAR

Cinquieme As

Eastwest, 2001

Tiho in brez velikega hrupa je pred kakšnim mesecem v Franciji izšla plošča Cinquieme as. Zadeve sploh ne bi opazil, če ne bi na tisti snežnonevihtni petek ravno ujčkal svojega napol zvitega kolena v kočici in poslušal edino reč, ki nese na 2800 metrov, popasto postajo Europe 2, kjer so tistega belega dne pospešeno sukali stari Solaarjev hit Clementine. Tako se je potem med pretihotapljenimi smrdljivci znašel tudi novi Solaarjev izdelek. MC Solaar je pač eden tistih glasbenikov, ki so si v preteklosti pridobili dovolj ugleda, da človek njihove nove kose muzike kupi brez podrobnejšega preverjanja. Pri zadnjih dveh, Paradisiaqu in predvsem po avtorju imenovani četrti plošči, je po evforičnih nakupih sledilo treznjenje ob bolj razočarajoči ponudbi.

Tako smo ob brbotanju ameriškega undergrounda, cvetenju hrvaške in živahnem prebujanju slovenske hip hop scene na neameriškega prvoborca skorajda že pozabili, nekateri pa so ga tako odpisali že po razhodu s producentskim čudežnikom Jimmyjem Jayem. A Solaar tokrat dokazuje, da še ni za odpis. Zbral je novo, nadarjeno producentsko ekipo, ki si je nadela ime Black Rose Corporation in ki z zvoki pridno ne samo lovi, ampak tudi narekuje smeri moderne hip hop produkcije. Pri tem velja omeniti njihovo izjemno zmožnost integriranja popularnih glasbenih trendov v zvok glasbenih podlag za Solaarja. Komad Hasta la vista je tako aranžiran s kubansko zvenečim instrumentarijem, tu in tam pa na Petem asu naletimo na pravo drum'n'bassovsko drvenje. Tudi sicer sta opaznejši prisotnost uptempo ritmov in bolj optimistična naravnanost celotnega izdelka, čeprav je po drugi strani res, da je plošča vzletela ob pomoči izjemne male plošče Solaar pleure (Solaar joče). Ta je še en dokaz, da je Solaar ostal predvsem pesnik, z veliko mero senzibilnosti za dogodke okrog sebe. Sodeč po nekaterih naslovih in dizajnu ovitka, je tokrat veliko pozornosti namenil materi Afriki in njenim ljudstvom ... sicer pa še vedno zavidam tistim, ki blagoglasnega govorečega pesnika dobro razumejo.

Pa ni prehude zamere, saj je Solaarjevo muziko zelo lepo poslušati tudi kar tako, brez razumevanja besedil in poglabljanja vanje, še posebej zdaj, ko je prebrodil krizo in je tudi glasbeno spet trdno v sedlu ... ups ... na mikrofonu. Solaar mogoče joče, mi pač ne!

napo.lee.tano