CURTIS STIGERS

Baby Plays Around

Concord/Intek, 2001

Če se vam zdi ime znano, potem dobro poznate pop glasbo zadnjega desetletja, kajti na začetku devetdesetih let, kmalu potem, ko se je Curtis Stigers preselil iz Idaha v New York, je doživel izjemen uspeh s prvim albumom in štirimi uspešnimi malimi ploščami, ki so se uvrstile čisto pod vrh lestvic ne le v ZDA, ampak tudi drugod po svetu. Toda bliskoviti uspeh, ki je zahteval nenehno nastopanje in snemanje, pa še celo vrsto drugih promocijskih dejavnosti, očitno ni bil povsem po Stigersovi meri in ob podpori trobentača Randyja Breckerja se je lotil povsem novega glasbenega področja.

Vokalni jazz je morebiti nasploh najtežji žanr, ki se ga pevec lahko loti. Ne samo zato, ker zahteva izrazit glas in odlične izrazne sposobnosti, kot jih ima le malo ljudi, čeprav vse neusmiljeno primerjamo z zares najboljšimi, ampak tudi zato, ker se vsi znajdejo pred nerešljivo dilemo: se odločiti za varne, vendar že mnogokrat odlično izvedene jazzovske standarde ali iskati nove izrazne možnosti, ki lahko zelo hitro odvrnejo potencialne poslušalce.

Kljub temu plošča Baby Plays Around dokazuje, da je tudi to mogoče. Stigers se je odločil za 'varno' mešanico znanih jazzovskih standardov (Gershwinov But Not for Me, Loesserjev Let's Get Lost in Rogersov You Are Too Beautiful), ki jih je pomešal z nekaj manj predvidljivimi priredbami rockovskih skladb, kot je na primer odlična skladba Baby Plays Around Elvisa Costella in enako učinkovita mojstrovina Randyja Newmana z naslovom Marie. Vmes je še nekaj takih, ki razkrivajo, po kom se kot jazzovski vokalist zgleduje (Jon Hendrics in Mark Murphy), toda v celoti vzeto je Baby Plays Around gotovo odličen prvenec pomembnega novega jazzovskega pevca (in saksofonista) z ekspresivnim in nemudoma prepoznavnim glasom.

Jure Potokar