CAETANO VELOSO

Noites Do Norte

Universal Music/Multimedia, 2001

Pri Caetanu Velosu ima že od nekdaj vsaka plošča rdečo nit. Zadnji studijski album z naslovom Livro je bil povezan z izidom avtobiografije, v najnovejšem izdelku Noites Do Norte pa se je lotil suženjstva v Braziliji. Ker je Caetano iz Salvadorja, se pravi mesta z najmočnejšo črnsko tradicijo v Braziliji, je jasno, da se ga tema še toliko bolj dotika. Pri snovanju koncepta plošče se je naslonil na pričevanja Joaquima Nabuca, enega glavnih aktivistov pri odpravljanju suženjstva v Braziliji, kateremu pa je tako kot Caetanu Velosu jasno, da se tega pač ne da odpraviti, saj je postalo del brazilske identitete. Caetano se danes dokaj kritično loteva svoje glasbene zgodovine, še posebej znanega gibanja tropicalismo, katerega eden glavnih protagonistov je bil. Tedaj so skušali brazilsko dediščino povezati s sodobnimi izkušnjami rocka in drugih zahodnih ritmov. Vendar tudi v teh časih vidi iskanje identitete; to je v eni največjih držav na svetu s sto milijoni prebivalcev in izredno raznoliko kulturo sploh težavno početje.

Na plošči Noites Do Norte se Caetano Veloso pokloni brazilskima glasbenikoma Raulu Seixasu ter Jorgeju Benu in italijanskemu filmskemu mojstru Michelangelu Antonioniu. V tem delu je Noites Do Norte nekakšno nadaljevanje njegove koncertne plošče, posvečene Felliniju. Caetano glede tega pravi, da plačuje svoj dolg italijanskemu filmu, ki ga je navdihoval vse življenje.

Kolikor je Caetano Veloso na Noites Do Norte še vedno močan v besedilih in njihovem podajanju, pa se že pri prvem poslušanju plošče začuti, da je bil malce manj inovativen v glasbi. V melodiji skladbe 13 de Maio prehitro dobimo asociacije na How Beautiful Could A Being Be s plošče Livro, za skladbo Michelangelo Antonioni pa je v nekem intervjuju celo sam priznal, da so za izhodišče vzeli izvedbo Cucurrucucu Paloma s plošče Fina Estampa Ao Vivo. Seveda so to male »zamere«, nas, prenatančnih spremljevalcev njegove dejavnosti, ki se sicer dobro zavedamo, da je večina stvari v glasbi že zdavnaj odkritih. Še vedno je to veliki Caetano Veloso, skupaj s prav tako velikim aranžerjem Jaquesom Morelenbauom, ki je plošči tako kot vedno vtisnil svoj pečat, čeprav ne tako močan kot doslej, ker se mu je ravno med snemanjem mudilo na turnejo.

Marko Jenšterle