OTOMO YOSHIHIDE/VOICE CRACK

Bits, Bots And Signs

Erstwhile, 2000

Virus elektronskih modulacij in transformacij zvoka, sinteze elektronskega in akustičnega, seganje po zvočnih abstraktih, se je močno razpasel v sodobni svobodni improvizirani glasbi. Pojav tako imenovane »live electronic music« v improviziranih godbah v sredini šestdesetih let je dodobra razplamtel diskusijo o determiniranosti in nedeterminiranosti elektronskega zvočnega outputa in njegovi funkciji v improvizaciji. Zdrava polemika še vedno traja, to konec koncev pripomore h konstruktivnemu notranjemu dialogu in preizpraševanju funkcije svobodnih improviziranih godb. Ta vprašanja so dandanes dodatno pridobila težo, s pojavom in z razmahom sodobnih plesnih elektronskih godb in njenih eksperimentalnih žanrov. Ob tem so dokončno pripoznali vlogo in vpliv avantgarde, predvsem tiste, ki izhaja iz polj »resne glasbe«: Cage, Stockhausen in drugi. Hkrati pa lahko sedaj brezpogojno zatrdimo, da se je v polju improvizacije v zadnjih letih razpasel nov trend, ki izkorišča tehnološke novotarije v ustvarjanju novih poti in širjenju izraza.

Eden izmed reprezentativnih predstavnikov nove struje je manjša ameriška založba Erstwhile, globalni konglomerat kreativcev, nosilcev celotne srenje, založba, ki je v samo dveh letih uspela ponuditi zavidljivo število nosilcev zvoka, ki družijo staro z mladim, rehabilitirajo stare estetike in ustvarjajo nove.

Tik ob koncu lanskega leta so pri Erstwhile izdali japonsko-švicarsko sodelovanje, sodelovanje Ottoma Yoshihide z dvojcem Voice Crack. Gre za vehementno sintezo dveh historično raznolikih konceptov. Prvi ima korenine v japonskem free jazzu, v specifični noise estetiki osemdesetih let in zadnjem minimaliziranem odmevu tovrstnih skrajnosti in gramofonske »plunderfoničnosti«, drugi pa je avtohton izraz evropske godbene avantgarde, ki pojmuje improvizacijo kot odsev, odslikavo vsakdana in družbenega okolja, seveda s sprevrženo, humorno optiko.

Otomo Yoshihide je postal znan predvsem kot vodja projekta Ground Zero, nekakšne japonske super skupine improvizatorjev, freejazzerjev, zvočnih manipulantov, destruktivcev in folklornih glasbenikov. S skrajnimi eksperimenti je raziskoval in redefiniral tradicionalne godbe, z metodo rezanja in lepljenja (cut and paste) pa presegal žanrske okvirje. Govorimo torej o nekakšnem zvočnem mutantu v duhu estetike postmoderne. Kasneje je podobno kot Bob Ostertag širil vzorčenje (sempling), seveda s trdo kritično noto do ustaljenih vzorcev in mehanizmov glasbene industrije. Od tedaj so nosilci zvoka izdaten del njegove glasbe, bodisi gramofon, mini disk ali prenosni računalnik. Ob odkritju dunajske založbe Mego je poudaril, da je bil to zanj po subverzivni moči kar »novi punk«.

Prav s tega vidika in v zvočnem izrazu založbe Mego in njenih predstavnikov lahko gledamo ploščo Bits, Bots and Sings. Izdelek presega radikalno estetiko zvočnega minimalizma, ki ga Otomo raziskuje s sodelavko Sachiko M v projektu Filament. Tokrat gre za zvočno bogate, raznolike, popolnoma abstraktne zvočne pokrajine, sestavljene iz zvočnih motenj, deformiranih zvočnih modulacij determiniranih zvokov z nosilcev, kot je raba »sinevawevov« Sachiko M v tretji skladbi, ter mehanskih zvokov, ki jih lahko pripišemo dediščini industrijske glasbe. Ob tem z zvočnimi motnjami in oscilacijami ustvarja zanke, ki tvorijo ohlapno ritmično strukturo nekaterih zvočnih segmentov. Glavno dinamiko v zvočnem izrazu pa tvorita Andy Guhl in Robert Moslang, bolj znana pod imenom Voice Crack; projekt deluje že od poznih sedemdesetih let in predstavlja povsem samosvoj godbeni koncept, poimenovan »everyday cracked electronics« (plošča Deep Voices za berlinsko FMP in aktualni ponovni izid albuma Knack On pri čikaški založbi Atavistic ter sodelovanja z novomeškimi freenojzerji Borbetomagus). Gre za uporabo povsem vsakdanjih, neglasbenih objektov, ki jih z elektronskimi mediji pretvorita v glasbene artefakte, drugače rečeno v glasbila. Voice Crack tako ozvočita stare pokvarjene radijske naprave, televizorje, igrače in vsakršno šaro (steklo, pokvarjeno belo tehniko, oscilatorje, ki jih poganja sadje) ter nato operirata z akustiko prek občutljivih mikrofonov, elektromagnetnih valovanj in radijskih frekvenc ter svetlobne igre. Njuna glasba (mišljeno predvsem skozi prizmo prisotnosti na nastopih) je v nasprotju s togim komuniciranjem z računalnikom in nosilci zvoka Otoma Yoshihideja izredno gestikularno naravnana, saj zvočno modulirata predvsem z rokama, s katerima lomita magnetna valovanja ter svetlobni lok in proizvajata zvok. S tem pa glasbi kljub abstraktnosti dodata človeško sestavino in improvizacijsko iskrivost. Interakcija med glasbeniki temelji na detajlih in sluhu, ki nas vodi po ambientalnih pokrajinah s hrupnimi odkloni, ki pa tu ne delujejo kot subverzivni, moteč element destrukcije, pač pa kot integralni del dinamične strukture občutljivih zvočnih oblik, ustvarjenih za pozorno poslušanje.

Bits Bots and Sings je reprezentativen primerek nove estetike improviziranih godb, izvirajoč iz »live electronic music«. Izdelek je antipod in izziv vsem tistim kritikom in poslušalcem, ki zagovarjajo togost elektronike v sodobnih godbenih praksah, predvsem v sodobni improvizaciji.

LukaZ