NEIL YOUNG

Road Rock Vol. 1

Reprise, 2000

Kot napoveduje dodatek (Vol. 1), lahko pričakujemo nadaljevanje neskončne sage o legendarnem rockerju. Težava je v tem, da mu je v zadnjih letih iz rok ušel nadzor nad končnimi izdelki, ki jih pošilja na trg, in zdi se, da tudi zvesti privrženci počasi izgubljajo potrpljenje. Road Rock je tretja koncertna plošča v zadnjem desetletju, toda zaradi nečesa je Neil prepričan, da je bila njegova turneja 2000 posebej vroča, in kot drugi projekt lanskega leta (po Silver and Gold, na kateri je nekaj leska ob siceršnji bledici najti le v naslovu) je hitro izšla še zbirka osmih »razširjenih improvizacij« prijateljev in sorodnikov na znane teme: Cowgirl in the Sand (18 min.), Words (11 min.), Tonight's the Night (10 min.) in All Along the Wachtower (slabih 8 min.). Vmes je celo nekaj skladb bolj vsakdanje dolžine, med njimi tudi ena neznana z naslovom Fool for Your Love. Vendar bi jo zlahka pogrešali.

Da ne bo pomote, strinjam se, da so Youngovi prijatelji (Ben Keith, Spooner Oldham, Donald 'Duck' Dunn in Jim Keltner) odlična ekipa, pa tudi 'sorodnici' Astrid in Pegi Young sta spodobni spremljevalni pevki, ampak za osemnajstminutne verzije Cowgirl in the Sand preprosto nimam več časa in potrpljenja, toliko bolj, ker sem od zadnje Youngove nadpovprečne plošče (Sleeps with Angels, 1994) obojega zapravil že preveč. Poleg tega je zvok, kot je na Youngovih koncertnih ploščah že običajno, kaotičen in niti čarobna roka legendarnega mastering inženirja Bernija Grundmana ne pomaga prav dosti, če poslušate ploščo v avtu, kar je še najbolj smiselno, in ne na avdio sistemu visoke kakovosti.

A vse to še ne pomeni, da takega muziciranja ne bi prav z užitkom poslušal 'v živo', v pristnem stiku z glasbeniki. In jasno, tudi tega nisem pozabil, da nam Young še vedno dolguje koncert, ki ga je pred nekaj leti odpovedal zaradi nespretne uporabe pipca.

Jure Potokar